POMISLEKI: Na Balkanu vse po starem

Slovenski pogledi na Balkan so bili zmeraj svojstveni. Druga merila so veljala za tisti konec sveta, včasih prežeta s spoštovanem, včasih s strahom, včasih smo nanje gledali zviška, včasih tudi s prezirom. In ko pravimo Balkan, se venomer vse vrti okrog ene same točke, ki narekuje ritem in daje barvo celotnemu področju. To je Srbija, tista dežela, kjer so še dandanes vsi prepričani, da je dovolj, če govoriš srbsko, pa te bo razumel ves svet. Marsikdo je tam še vedno prepričan, da je Srbija povsod, kjer živi kakšen Srb. In tudi o tem so prepričani, da je njih in Rusov skupaj več sto milijonov. Zmeraj so se imeli za podaljšek ruskega carstva, pa naj je v Rusiji vladal car ali pa partijski sekretar. Zdajšnji car Putin Srbe še posebej ceni.

Na Balkanu, v Beogradu, smo imeli Slovenci več desetletij svojo prestolnico, po Dunaju je prišel na vrsto Beograd, Ljubljana pa šele pred dobrimi tremi desetletji. Tudi zato, ker smo dobivali ukaze od tam doli, z Balkana, jih gledamo včasih s spoštovanjem, včasih s strahom in včasih s prezirom ali pa zviška.

Tudi zdaj ima Srbija popolnoma svoj, tipično srbski položaj v mednarodnih odnosih. Drugačne, bolj prizanesljive so zahteve do Beograda kakor do drugih držav. Manj odločne in ostre so, laže in prej se svet prilagodi srbski muhavosti kot obnašanju drugih držav. V Bruslju ali pa v Moskvi se trudijo, da je Srbom prav.

Bruselj, Evropska unija, katere administrativno središče je belgijska prestolnica, si na Balkanu želi miru, varnosti zase in za vse svoje članice. Zato Beogradu in njegovim vladarjem nenehno popušča, nenehno nekaj ponuja, nenehno se trudi, da bi ravnotežje miru ostalo nespremenjeno. Pa čeprav je vsem jasno, da ni nič zares v redu, nič urejeno, nič po evropskih pravilih. Samo da sta red in mir na Balkanu, kjer še nikoli ni bilo ne reda ne miru.

To nedeljo so imeli v Srbiji volitve. Parlamentarne in zraven še lokalne, ne pa tudi predsedniških. Izsilil jih je predsednik Aleksandar Vučić, ki formalno ni voditelj vladajoče Srbske napredne stranke, tudi kandidat na volitvah ni bil, pa se je vse vrtelo samo okrog njega in njegovih muh, kakor se jih je naučil pri velikem voditelju Slobodanu Miloševiću. Bil je eden njegovih najbližjih sodelavcev, skrbel je Miloševićevo podobo pred svetom.

Po lanski krizi, ki so ga sprožila množična streljanja, eno se je zgodilo v osnovni šoli, kot posledica pa so sledili množični protesti, se je Vučić potrudil pohiteti, volitve v nedeljo so bile predčasne. Mož je pač prebrisan, z vsemi žavbami namazan politik. Jasno mu je bilo, da si Evropa želi miru, na tako vnetljivem področju, kakor je Balkan, pa se je zadnje desetletje kot steber stabilnosti izkazal prav Vučić. Nenehno je izzival, vojne pa vendarle ni bilo. Na Kosovu bi se skoraj zgodilo nasilje večjih razsežnosti, pa se ni. Evropa mu je ves čas nudila dovolj denarja za razvojne projekte, dovolj manevrskega prostora mu je dovolila, pa čeprav je hkrati pritiskala nanj zaradi Kosova in zaradi njegovih stikov z Moskvo. Ni hotel prekiniti z Rusijo, ni se odrekel Putinu, pa so mu take napake in stranpoti oprostili. Pomaga si z lažmi in prevarami, poskrbi pa, da se vse skupaj ne spremeni v sod smodnika.

To nedeljo je Vučič spet zmagal, čeprav sploh ni tekmoval. Njegova stranka si je zagotovila absolutno večino v parlamentu. Več kot 500 opazovalcev, tudi evropskih, je ugotavljajo, da je bilo kršitev ogromno. Celo to so opazili, da so Vučićevi ljudje iz Bosne vozili v Beograd volivce, jih za tri dni spremenili v Beograjčane, danes so že spet v Republiki srbski. Bilo jih je 40 tisoč, ravno toliko, kolikor so jih rabili za večino tudi v prestolnici Beogradu.

Opozicija, imenuje se Srbija proti nasilju, je šla na ceste, pa tudi to ne bo veliko pomagalo. Bruselj, k Bruslju pa sodimo vsi v EU, Vučićevo vladavino trdno in zvesto podpira. Zdi se mu, da je mir na Balkanu mogoč samo z njim in njegovo politično zvitostjo. Vse, kar bi bilo drugačno in novo, bi utegnilo zakuriti kres.

Vučiću so za zmago prvi čestitali iz Moskve, zvestega lakaj imajo v njem. Evropejcem je tako tudi prav. Posle, ki jih z Moskvo ni mogoče opraviti neposredno, ker je Evropa po napadu na Ukrajino vendar uvedla ukrepe proti Rusiji, je mogoče opraviti prek Beograda. Tako je vsem prav.