POMISLEKI: Ko utone bogatin, se svet zatrese

Vse poletje se kot vsako leto dogaja, da se reveži na preluknjanih gumenjakih in podrtih ribiških barkačah vozijo z južne strani Sredozemlja na severno stran, kdo ve kolikokrat se zgodi, da gumijasti čoln spusti dušo in svoje potnike strese v morsko globino. Nekoč smo novinarji o tem še pisali, nekateri kolegi so celo spremljali reševalce, ki so iz valov vlekli prezeble preživele, potem pa so jih - reševalce! - ob pristankih kaznovali, češ da počno prepovedane stvari. Potem se je svet nekako navadil na tragedije, komaj kdo še objavi kakšno reportažo, komaj kje se znajde fotografija ostankov starih barkač, ki se znajdejo ob obali, potnikov že zdavnaj ni nikjer.

Potem se pred Palermom, kakor se je zgodilo prejšnji teden, potopi največja in najbolj luksuzna jadrnica, kar se jih je kdaj privoščil kakšen milijarder, pa se ves svet ukvarja samo z njo. Z jadrnico, pa z njenim lastnikom, ki je z zmago na sodišču nekaj dni prej menda sebi in svojim potomcem prihranil, pravzaprav pridelal milijarde dolarjev. Milijarderji in milijonarji so slavili nove milijone in milijarde, ko je njihova barka potonila. Kako in zakaj, še ni jasno.

Malo bolj južno ali malo bolj vzhodno ali zahodno jih je tisto noč gotovo potonilo še kar nekaj plovil, ne jaht ali jadrnic, ampak odsluženih čolnov in gumenjakov, pa jih ni nihče reševal, nihče odkrival ozadij brodoloma, na misel nam ni prišlo, da bi objokovali žrtve in se spraševali o vzrokih. Rimski papež Frančišek se jih pogosto spomni, morda zato, ker je tudi sam otrok migrantov, ki so odhajali čez morje v prejšnjem stoletju.

Nekateri politiki na naši celini sicer pomislijo tudi na morebitne brodolomce med reveži z Jutrovega in na sitnosti, ki bi jih utegnili imeti z njimi, če bi jih bilo treba reševati, ali pa, če bi potonili in bi potem kdo javno očital, da jih oblasti niso hotele reševati. Omislijo si begunska taborišča onkraj morja, na evropski celini, v Albaniji, denimo, da se bodo s prebežniki, z reveži, iskalci sreče in preživetja, ukvarjali drugi. Namesto po morju se bodo svojim Indijam Koromandijam, ki jih nikjer ne čakajo, približevali po kopnem, po strašljivi balkanski poti. Namesto čez Lampeduso bodo v bogato Evropo, o kateri sanjajo, prikorakali čez Bosno, Hrvaško, Slovenijo in potem čez Trst. Drug drugega bomo vsi ob tej poti grdo gledali, drug drugemu bomo očitali, da dobiva denar od siromakov.

Da se ukvarjamo z brodolomom britanskega milijarderja, ki je prelisičil sodnike in rešil svoje denarce, potem pa so se mu zaradi odvetniških spretnosti nekako maščevali in so ga potisnili v morske globine, njegovega partnerja pa je - kakšno naključje - dan prej povozil avto, najbrž niso krive Avgustove počitnice, saj so že minile.

Počitnice in vročina ne bodo mogle več biti izgovor za nerodnosti, ki se nam bodo dogajale, tudi ne za neumnosti in stranpoti političnih voditeljev, ki se - vsaj zdi se tako - nič več ne sekirajo, če javnost izve za njihove spodrsljaje. Kaj pa potem, si mislijo, toliko hujših stvari se dogaja na svetu, da se zaradi spodrsljajev in škandalov, ki bi se kdaj prej morda zdeli grozni, nihče več ne vznemiri.

Tako zelo hitro se ljudje navadimo groznih novic, da je prav neverjetno. Najraje bi se naredili gluhe, ko nas že od zgodnjega jutra vsak dan bombardirajo s pripovedmi o palestinskih civilistih, ki jih kot preganjane zveri premikajo z ene na drugo stran. Še pomislimo ne, da je vsa Gaza približno tolikšna kot tržaški obalni pas od Milj do konca slovenskega morja na zahodu, samo deset kilometrov na široko sega. Več kot dva milijona revežev se ves čas brez hrane, vode in zdravil premika sem in tja, ko izraelska vojska meče bombe in poskuša pod zemljo pobiti privržence terorističnega Hamasa. Požar na Jutrovem se širi, nihče ne ve, kdaj lahko veter plamene zanese tudi daleč stran.

Tudi v Ukrajini ni dosti drugače, tudi tam nam ne pride na pamet, da se vojna pravzaprav dogaja čisto blizu nas. Delamo se, da je daleč in da ne seže do našega praga.

Zdajle, ko tole pišem, temni oblaki opozarjajo, da je Avgustovih počitnic konec. V normalni ritem se vračamo, promet je že bolj gost kot prejšnji teden. Še malo, pa bodo kolone ob jutranjem prometu preglasile tudi potop milijarderske jadrnice, kaj šele umiranje v Gazi in v Ukrajini.