Ko odpreš časnik, prisluhneš radijskim oddajam, si ogledaš grozljive posnetke televizijskih poročil, nehote pomisliš, kako neki je bilo tvojim novinarskim kolegom pred devetimi desetletji. V precej podobni godlji so se znašli kot mi zdaj, ki smo precej zmedeni, pa čeprav se delamo, da nam je vse jasno in da znamo razložiti vzvode in posledice dogajanja. Tudi takrat so pisali o vzponih avtoritarnih režimov, o nejasnih potezah državnikov, ki so mislili, da so vsemogočni, pa v resnici kot sedanji tudi niso vedeli, kaj se jim dogaja in kaj jih čaka. Tudi sedanji vsemogočniki govorijo o miru, pa še tega ne vedo, kdo komu žaga vejo, kdo bo norosti preživel in koga ne bo več, ko bo zmedeni čas mimo, navsezadnje zmeraj minejo, vsakokrat posebej se je po nori grozi začelo znova. Cela vrsta bolj ali manj usodnih norosti se dogaja v teh časih, ena se čisto malo pomiri, utihne, ugasne, pa se že pojavi nova, še malo manj razumljiva.
Začenjam na obrobju, na robu evropskega sveta, v Gruziji, ki se je začela približevati Evropi, pa se je še enkrat vse zapletlo. Zdaj že spet ni več jasno, ali gre po poti Abhazije, ki je bila del Gruzije, preden so jo potisnili nazaj v Azijo, v že tedaj rajnko Sovjetsko zvezo, v tiste kraje, ki jih naš svet ne spremlja, niti razumeti jih ne poskuša. Nekoč sem se vozil po posebej zanimivih krajih Gruzije, ki zdaj sploh niso več v Gruziji. Gruzija je za nas skrivnosten svet, ki bi se rad preselil na našo stran, pa tega nikakor ne zmore. Ko samo malo dvigne glavo, se vse zaplete.
Precej podobno in nejasno je že nekaj časa v Moldaviji, ki tudi ne zmore prestopiti meja med stoletji. Zadnje dni se spet zapleta celo v Romuniji, ki je del našega evropskega sveta. Igračkanja s pripadnostjo eni ali drugi strani v novi hladni vojni, ki ni prav nič hladna, nikakor ne moremo pripisati samo Srbom, ki jim zmeraj pride prav, da so malo moskovski, malo bruseljski prijatelji, morda vazali, kadar je treba. Madžari tudi igrajo svojevrstno neuvrščeno igro, bruseljske skupne evropske vlade ne upoštevajo, pa četudi so del naše Evrope. Slovaki so jim blizu, ves vzhodni rob skupnosti koleba ...
Vsak dan manj je jasno, kdo bi še podpiral Ukrajino v vojni proti veliki ruski sosedi, kdo pa bi ukrajinska prostranstva raje za mir in složnost na svetu prav na hitro prepustil trgovcem z orožjem ali pa tako imenovanim mirovnikom, ki bi tudi prodajali karkoli, tudi meglo morda, pri tem pa na tihem privoščljivo razmišljajo, da lastniki ukrajinskega bogastva tako ali tako že dolgo niso več Ukrajinci.
Nič več ne moremo vedeti, kaj so mislili naši novinarski kolegi v prejšnjem stoletju, ko se jim je svet na glavo obračal pred očmi, pa - prav tako kot mi zdaj - niso zmogli doumeti politikov, ki so potem prav na hitro pripeljali do svetovne morije. Niso imeli toliko informacij, kakor jih imamo mi zdaj, opažali pa so lahko, da se svet podira. Tudi to so opazili, da se politiki delajo nevedne, ker nočejo opaziti grozot, ki se bližajo ali pa že dogajajo.
V Evropi se ta čas ukvarjamo predvsem sami s seboj, kaj pa naj drugega, ko v Franciji spet pada vlada, v Nemčiji je tako rekoč že padla, brez Francije in Nemčije pa Evrope sploh ni. Nemčija je gospodarski motor, ki zdaj kiha in kašlja, Francija je naša edina jedrska sila po odhodu Združenega kraljestva. Kaj je v resnici pomenil brexit, bomo šele dobro spoznali ...
Kakor če sesipanje naše evropske trdnjave ne bi bilo dovolj velika nesreča, se je ogenj še bolj kot prej zakuril na Jutrovem, celo tam, kjer smo mislili, da je že skoraj mir. Sirija je gromozanska dežela, kar naenkrat je spet razklana, vsaka njena malo večja vas je večja od Gaze ali od Libanona. V vojni na sirskih tleh spet sodelujejo vsi, ki so zanetili že prejšnje vojne.
Evropa se je hotela razširiti do Kavkaza, pa se ji spet zatika, že na Karpatih postaja negotova, pa so Karpati pred našim pragom in pred nosom. Ukrajina postaja vse manjša, pa bo velikanska, ko ji bo treba pomagati, da se spet postavi na noge.
V Bruslju se nam ob nežnem, a odločnem ženskem pridihu rojeva nova evropska vlada. Evropa pa čaka, kaj poreče in kaj stori novi ameriški cesar, ki je sicer v dobršni meri nemškega porekla, evropske združbe pa ne mara, ker mu ni do tekmecev.