POMISLEKI: Kitajska vendarle ostaja nedosegljiva

Papež Frančišek je opravil najdaljše, kdo ve, morda tudi zadnje veliko in dolgo potovanje. Pri skoraj 88 letih si bo težko še kdaj privoščil kaj tako zelo napornega, kakor je bilo popotovanje po jugovzhodni Aziji in Oceaniji. Skoraj dva tedna je trajalo, neskončno ur je bil v zraku, neskončno kilometrov je prevozil. Kot politik, diplomat, državni poglavar, navsezadnje tudi kot dušni pastir si je tokrat naložil tolikšno breme, da si ga tudi marsikdo veliko mlajši in bolj zdrav ne bi oprtal na rame.

Malo novinarjev je hodilo z njim, daleč je in drago, prav malo je še medijev, ki si lahko privoščijo tako velike stroške. Velike agencije in velike televizije so se prav malo menile za njegove napore in dosežke, ni bilo kakor pred desetletji, ko je potoval poljski papež Wojtyla. Janez Pavel II. je bil nov po prijemih in nastopih, predvsem pa je nastopil kot glasnik podiranja berlinskega zidu. Veliko geopolitično vlogo je imel, njegov vpliv je bil primerno časom velikanski. Od takrat se je veliko spremenilo, Vatikan še zdaleč nima več moči in vpliva kot takrat, pa čeprav se je hladna vojna vrnila, v vzhodnem delu Nemčije zmagujejo skrajni desničarji. Ko je padal zid, so najbolj razgledani intelektualci tedanje DDR svarili, da so v vzhodnem delu nekdanjega reicha ljudje povečini ostali taki, kot so bili zmeraj. Hitlerjugend se je preoblekel v komunistično mladino, zdaj se bo kmalu nazaj v novodobno Hitlerjevo mladino, je že tedaj, ko so zid ravno podirali z macolami in dleti, posvarila Barbara Gügold, še danes vplivna berlinska intelektualka.

Papež Wojtyla je kot Poljak to morda slutil, pa se s tem ni utegnil ukvarjati, podiral je zid. Ves svet ga je spremljal tudi tedaj, ko je večkrat potoval v Azijo ali Oceanijo. Bil je medijska zvezda, zdelo se je, da svoji cerkvi odpira nova obzorja, da zanjo na novo odkriva dežele in svetove, skoraj tako kot nekoč konkvistadorji.

Papežu Frančišku, ki je prišel z drugega konca sveta, televizije in fotografi ne sledijo več, kakor so Janezu Pavlu II., že papež Ratzinger ni bil posebej zanimiv. Ostajajo mu predvsem katoliški mediji. Ti poročajo o vsakem koraku, zanimajo pa jih predvsem tisti nastopi, ki jih papež opravi kot dušni pastir, voditelj milijarde in več katoliških vernikov. Ozadja zamolčijo, če je le mogoče.

Med zadnjo turnejo, ko je šel Jorge Mario Bergoglio v Indonezijo, na Papuo Novo Gvinejo, na Vzhodni Timor in v Singapur, so katoliški mediji pozorno, tudi zanimivo in spoštljivo poročali o vsakem koraku svojega šefa, saj so navsezadnje ideološka, tako rekoč strankarska glasila. Spregledali pa so, da se je vrhovni poglavar katoliške cerkve in cerkvene države ves čas potovanja, še zlasti proti koncu poti v Singapurju, nenehno oziral malo bolj proti severu, na Kitajsko. Kitajskih prostranstev in zdaj poldruge milijarde Kitajcev ni uspelo zavzeti nobenemu papežu doslej. Kitajski vladarji so v marsičem preveč podobni vatikanskim, vdiranja v svoj vrt, za svoje zidove, ne dovolijo za nobeno ceno. Pridejo trenutki zbližanj, sledijo jim trezna stopanja na trdna tla. Singapur je najbliže Kitajski, tudi po tem je blizu, da je velikanska večina Singapurcev pravzaprav Kitajcev, pa se je papeška diplomacija vendarle odločila, da papeško letalo ne bo letelo ne blizu Kitajski, tudi ne Tajvanu, da ne bi koga zmotili in škodili kitajskim katolikom.

Nadvse zanimivo je bilo papeževo popotovanje po daljnem vzhodu. V Indoneziji, ki je največja muslimanska država na svetu, je stkal dokaj tesne vezi z bolj strpno stranjo islama, trudil se je za svoje vernike, ki so v hudi manjšini, vendar jim ne gre tako slabo.

Bolj živopisno je bilo na Papui Novi Gvineji, kjer so krščanstvo širili pozno, vendar uspešno, papeži pa so pri tem zamujali, katolikov je namreč malo več kot za vzorec. Sprejeli so ga bolj folklorno, vendar iskreno, obiskal je tudi daljna plemena, ki so katoliške vere.

Na Timorju se je soočil s katolištvom v državici, ki je od kolonialnih časov naprej ostala najbolj katoliška država na svetu. Čisto majhna in hudo pobožna, s problemi, kakor se pojavljajo v drugih trdno katoliških sredinah. Papež sam jih je posvaril pred duhovniško pedofilijo, ki je tamkajšnjo cerkev zaznamovala že pred osamosvajanjem. Dve tretjini vseh prebivalcev sta prišli k papeževi maši.