Prijava
Dark Theme
Če na kakšnem koncu sveta preživiš desetletje in več, te to zaznamuje, pozorno spremljaš, kaj se tam dogaja. Zaznamovala so me leta onkraj Atlantika, tam sta odraščala otroka, kar prizadene me, če se kaj hudega dogaja v krajih, kjer smo nekoč živeli. Nenehno smo v stikih z ljudmi, s katerimi smo si delili veliko prijetnih trenutkov. Najbližja med vsemi deželami Latinske Amerike in Karibov mi je prav gotovo Kuba, tam smo se počutili najbolje, pa čeprav je bilo prav tam najteže opravljati novinarski delo.
Kuba, o kateri sem pisal prejšnji teden, je kakopak pravi raj v primerjavi z nekaterimi drugimi deželami tistega konca sveta. Skoraj vse otoke v Antilih sem spoznal, nekatere sem celo prehodil. Novinarjem je bil od nekdaj neprijazen zahodni del otoka Hispaniola. Na vzhodu Hispaniole je Dominikanska republika. Sto in tisoč razlogov je bilo za to, da se na Haitiju razen posebej samozavestnih ameriških kolegov nihče ni razglašal za novinarja, reporterja. Za turiste je bilo prelepo, za domačine peklensko.
Na Kubi, v Santiagu na jugovzhodni strani otoka, so vedeli povedati, da so s Haitija pobegli Francozi pripeljali prve hrastove sode. V njih se je potem rodil slavni kubanski rum, pravi rum, ne navadno belo žganje iz sladkornega trsa za gusarje. Veliko več pa o Haitiju, ki je od Kube oddaljen samo 70 kilometrov, niso vedeli povedati. Vseeno pa smo pozorno spremljali dogajanje na zahodnem koncu Hispaniole.
Haiti je bil slaven iz mnogih razlogov. Tudi zato, ker so bili tam sužnji prvi na svetu osvobojeni suženjstva, k temu je pripomogla francoska revolucija. Pa zato, ker se je Haiti prvi uspešno uprl Napoleonu. Potem še zato, ker je postal prva črnska republika na svetu, za ZDA druga svobodna država na zahodni polobli. Celo vrsto primatov ima, zlasti zadnja desetletja je prestolnica nasilja, najbolj revna država zahodne poloble, pekel sredi karibskega raja.
Haitijci, ki jih je nekaj več kot Kubancev, dobrih enajst milijonov, živijo na ozemlju, ki je komaj malo večje od Slovenije. Premožni in omikani govorijo francosko, vsi drugi pa francosko kreolščino, njena osnova je stara francoščina, pomešana z jeziki, ki so jih govorili priseljeni sužnji iz Afrike, pa domorodni Indijanci, ki so jih pobili in za njimi ni sledu. Če se zelo potrudiš, jih malo razumeš. Tako kot Kubance in njihovo karibsko španščino, ali pa Jamajčane in njihovo karibsko angleščino.
Dogajanje na Haitiju sem spremljal, odkar so se od tam sredi prejšnjega stoletja pobrali Američani in se je na oblast povzpel zdravnik François Duvalier, neizprosni diktator, rekli so mu Papa Doc. Bil je oče naslednjega diktatorja, ki so mu rekli Bébé Doc. Ko ga je njega odneslo nezadovoljstvo, se je dal kot prvi izvoljeni predsednik ustoličiti jezuitski duhovnik Aristide. Pod težo oblasti se je tudi on spridil. Od takrat je šlo vse skupaj samo še navzdol.
Zdaj se je Haiti znašel na doslej menda najnižji točki. Pot v pekel je vodila skozi preizkušnje, ki jih ne bi nihče na svetu rad doživel. Potresi leta 2010 so zravnali z zemljo skoraj vse, kar je bilo zidanega, ob potresu so na pomoč pripeljali mednarodno vojsko, afriški vojaki so prinesli kolero, ta je pobila še več ljudi kot potres. Potem so prišli še orkani.
Nasilje spremlja Haiti že iz časov, ko so Francozi iz Haitijcev naredili dva sovražna si naroda. Potomce sužnjev na eni strani, na drugi pa potomce francoskih gospodarjev in suženj. Očetje so jih pošiljali na šolanje v Francijo, vračali so se kot gospodarji. Imeli so jih za “obarvane svobodnjake”. Še danes se imajo mulati za gospodarje črncev.
Zadnje poglavje tragedije se je začelo, ko so leta 2019 ubili zadnjega izvoljenega predsednika Jovenela Moïsa, na vrh je priplaval spoštovan francoski nevrokirurg haitskih korenin Ariel Henry, s trona je padel v ponedeljek. Ker je bilo nasilja preveč, je šel prosit za vojaško pomoč v Kenijo, potem pa se ni mogel več vrniti. Ta trenutek je strah zbujajoč vladar neobvladljive dežele bivši policist Jimmy Chérizier, imenovan Barbecue (Roštilj). V rokah ima prestolnico Port-au-Prince, obvladuje bande prestopnikov, iz policije so ga kot visokega časnika odpustili, ker je v eni sami akciji pobil 70 ljudi.
O Haitiju bom v prihodnje gotovo še kdaj pisal ...
