POMISLEKI: Frančiškove poteze

Svojčas smo novinarji tarnali, da nas vsako leto čez počitniško obdobje prizadene čas kislih kumaric ... Nič se ni dogajalo, časniki pa so morali biti polni in zanimivi. Pa smo pisali o »kislih kumaricah«. Tisti časi so mimo, komaj se še spomnimo, kako je bilo, ko se ni nič dogajalo in smo brezskrbno uživali poletja. Nekaj podobnega so te naše novinarske kisle kumarice kot čas rimskih Avgustovih počitnic, ki jih tudi ni več, kakor so bile nekoč. Rimljani (in njihovi sodržavljani) ne odidejo več vsi hkrati na morje za ves mesec, navsezadnje za to ni več dovolj denarja.

Tudi papeške počitnice, ki so še pred nekaj leti trajale tri mesece, malo v hribih v alpskih dolinah, malo več v Castelgandolfu, niso več, kakor so bile nekoč. Sedanji papež je take navade odpravil prav na hitro. Castelgandolfo ni več papeška poletna rezidenca, v Dolini Aosta tudi ne gostijo več papežev v vročih dneh. Čudni časi ...

Sedanji papež Frančišek, Jorge Mario Bergoglio, Argentinec italijanskega porekla, na svojo ustanovo gleda precej drugače od marsikaterega predhodnika, čeravno se mora držati pravil in uzanc, tudi z vajeti se ne more spustiti kar tako, saj vodi najstarejšo še dejavno firmo na svetu, ki je hkrati tudi država in še religija, ki prepriča več kot milijardo ljudi.

Sredi najbolj vročih počitniških dni in komaj nekaj dni po zadnji vrnitvi iz bolnišnice je Frančišek oznanil vrsto pomembnih korakov. Nekaj pričakovanih, drugih tudi ne, vsekakor pa pomembnih za vsaj bližnjo prihodnost institucije, ki je nekoč z vojskami drugih imperijev osvajala celine, s svinčnikom na papirju risala meje in posredno ustanavljala države.

Kar sredi vročega rimskega poletja, v prejšnjih časih je bil Trg svetega Petra poleti prazen, je Bergoglio oznanil, da je imenoval 21 novih kardinalov, 18 med njimi bo volivcev prihodnjega papeža. Zemljevid kardinalskega zbora bo od jeseni manj evropski, s tem tudi manj italijanski, veliko bolj bo izražal svetovne razsežnosti in veliko bolj bo špansko govoreč kot doslej. Papež Frančišek ga je začrtal tako, da bo med vsemi prihodnjimi volivci kar dve tretjini takih, ki jih je imenoval on sam. Vsi papeži v zgodovini so se trudili, da bi dobili naslednika, ki bi hotel vsaj malo nadaljevati po poti, ki jo je zarisal njegov predhodnik, tisti, ki ga je postavil med kardinale, torej med tiste, ki so lahko izvoljeni za papeža. Med kardinali bo poslej jezuitov več kot njihovih večnih tekmecev salezijancev. Frančišek je prvi jezuit na papeškem tronu.

Latinsko Ameriko je Bergoglio v kardinalskem zboru izenačil s Severno Ameriko, kjer je katolikov sicer veliko manj kot na jugu, pa so bili doslej močnejši, ko so šteli njihove kardinalske glasove. Dokler nista Janez Pavel II. in Benedikt XVI., ta še kot kardinal Ratzinger, zmlela teologije osvoboditve in veliko katolikov odgnala med evangeličane in druge, ki so jim svojčas rekli, da so sekte, je bila Latinska Amerika najbolj katoliška med celinami. Zdaj ni več.

Še malo manj opazno kot imenovanje novih kardinalov je svet obšla novica, da je Bergoglio odslovil dosedanjega šefa dikasterija za doktrino vere (v slovenščino ga prevajajo tudi kot nauk vere). Temu do pred kratkim daleč najpomembnejšemu cerkvenemu ministrstvu so nekoč rekli inkvizicija, potem pa Sveti Oficij. Že samo omemba teh besed je vzbujala strahospoštovanje. Jezuit Luis Ladaria je službo nastopil s Frančiškom, ko je ta na hitro odslovil Ratzingerjevega čuvaja edine prave vere Gerharda Müllerja.

Ladaria je bil pri 79 letih že prestar (prefekte praviloma menjajo pri 75 letih). Na njegovo mesto pa je Bergoglio pripeljal »svojega človeka« iz Argentine, komaj 61-letnega Víctorja Manuela Fernándeza. Velja za Bergogliovega prijatelja, sedanji papež ga je tik pred odhodom v Rim postavil za škofa v La Plati, zdaj pa tudi na seznam novih kardinalov.

Dikasterij, ki ga po novem vodi Fernández, skladno s Frančiškovimi reformami rimske kurije ni več nad vsemi drugimi dikasteriji, ima pa izjemno pomembno nalogo. Sedanji papež mu je dal moč temeljitega urejanja razmer v ustanovi, naloženo mu je oprati Cerkev največjih madežev. Izvesti mora čistko, ki naj ugonobi virus pederastije. Duhovniške zlorabe otrok so katoliški ustanovi prizadejale toliko denarne in moralne škode, da bo to tudi Fernández težko počistil.