Prijava
Dark Theme
V Venezueli so imeli volitve, režim jih ni preprečil, minile so mirno. Ko so preštevali glasove, so se ustavili pri 80 % preštetih in oznanili, da je vse jasno. Nicolás Maduro, ki ga je za naslednika pred svojo smrtjo imenoval oče bolivarjanske revolucije Hugo Chávez, se je razglasil za zmagovalca. Pripisal si je 51,2 % in slavil. Nasprotniki mu niso verjeli, oznanili so, da so oni zmagali s 70 %. Tudi tuji državniki, celo nekateri latinskoameriški levičarji, so terjali, naj glasove preštejejo do konca in pokažejo dokaze o zmagi. Maduro jim je prevzetno svetoval, naj odpokličejo svoje diplomate.
Vse drugo se zdaj dogaja na ulicah. Ne v gosposkih četrtih Caracasa, ki je bil nekoč najbolj bleščeča prestolnica na celini, ampak v revnih in delavskih četrtih. Ponekod so podirali kipe očeta chavizma Huga Cháveza, drugod so se spopadali s policijo, ki je neusmiljeno pretepala nezadovoljno mladino, tudi streljala z gumijastimi naboji. Bilo je tudi nekaj mrtvih.
Dogajanje v Venezueli, ki po četrt stoletja chavizma ni več tako bleščeča kot nekoč, tudi severni Američani pa so skupaj z Nicolásom Madurom neznansko veliko prispevali, da se pogreza, je razdelilo javno mnenje v Latinski Ameriki. Levica je še bolj razklana kot kdaj prej. Še enkrat se ji dogaja, da se ne znajde v venezuelskem kaosu in ne ve, kaj naj počne z že postaranim nedonošenčkom, ki mu pravijo chavizem.
Če bi živel Chávez, začne svoje razmišljanje prav vsak izmed analitikov v Latinski Ameriki, potem bi bilo vse drugače. Seveda bi bilo najbrž drugače! Hugo Chávez je bil sicer polkovnik, vojak, kot še tisoče latinskoameriških vojakov, ki so dolgo vladali in vodili trde režime pod ameriško marelo, vendar načitan in izobražen vojak, ki je znal z vojaki in s civilisti. Bil je spreten populist, bister politik.
Ni bil šofer tovornjaka kakor Maduro, ki ga je Chávez kot razmeroma bistrega sindikalista na hitro naredil za politika, diplomata, zunanjega ministra, podpredsednika države in ga naposled, za čas po svoji smrti, naredil za predsednika.
Z izbiro Madura je spravil v zadrego marsikoga izmed svojih prijateljev in somišljenikov, ki jim od začetka ni bilo jasno, ali naj Madura jemljejo kot naslednika ali nekoga iz drugačnega vica.
Obujati spomine na priljubljenega Cháveza, ki je znal biti dedek mraz za svoje somišljenike med latinskoameriškimi voditelji (poceni ali celo brezplačno jim je delil nafto, ko je je bilo dovolj in preveč), je seveda ta čas popolnoma odveč. Po Chávezovem slovesu so prišle na dan premnoge njegove zmotne poteze, prijateljskih režimov je bilo zmeraj manj, naftna polja niso več nosila zlatih jajc, samopašni Maduro je potem zabredel prav na vseh področjih. Američani so ga stisnili ob zid s sankcijami, proizvodnja nafte je padala vse bliže ničli, država z največjimi zalogami črnega zlata je zdrvela v brezno.
Za podrobnosti tragičnih let tule ni prostora, ampak na koncu so prešteli, da je iz obubožane in trpeče Venezuele zbežalo več ljudi kot iz Sirije, ko jo je zajela vojna, tudi občutno več kot iz Ukrajine, ko so jo napadli Rusi. Sedem in pol, morda celo osem milijonov Venezuelcev je zbežalo na vse strani, vse latinskoameriške prestolnice so jih polne. Latinska Amerika ne pozna nacionalnih držav kakor Evropa, marsikdo med njimi se nima namena nikoli vrniti domov.
Opozicija je vsa ta leta, četrt stoletja je minilo od prve Chávezove izvolitve za predsednika, iskala samo sebe, nikoli se ji ni uspelo poenotiti, razmeroma lahko jo je bilo premagovati ali pa izgubiti in potem vladati naprej kljub parlamentarni prevladi nasprotnikov.
Opozicija je po mnogih stranpoteh in neumnostih (posebej opazno je bilo samooklicanje Juana Guaidója za predsednika, celo Evropejci so ga priznali in šele potem zardeli) pravzaprav prišla k sebi šele pred nedeljskimi volitvami. Maduro je nanje pristal, ker so mu Američani priskočili na pomoč in dovolili dvema svojima družbama črpati nafto v Venezueli.
Maduro se je pred volitvami dobro znašel in preprečil sodelovanje resnični opozicijski voditeljici Maríi Corini Machado, pa se je spretna in odločna ženska znašla in svojim ponudila upokojenega diplomata, ki so ga kot skupnega kandidata sprejeli vsi. Morda je Edmundo González Urrutia v nedeljo celo res zmagal, ampak Maduro tega ne prizna.
