POLITIKA: Kaj si manjšina obeta od reform

Če bosta prestali referenduma, bosta veliki reformi italijanskega političnega sistema vplivali tudi na slovensko narodno skupnost. Neposredna izvolitev predsednika vlade bo pogojevala izvolitev slovenskega parlamentarca, t. i. diferencirana avtonomija pa predstavlja tveganje za FJK, ki s to reformo ne bi ničesar pridobila, kvečjemu izgubila. Oba ukrepa sta vsekakor tudi z manjšinskega vidika zelo vprašljiva.

Italija s t. i. premieratom ne bi postala predsedniška republika, kot je npr. Francija, temveč neka posebna institucionalno-politična tvorba, ki ji ni para v Evropi. Od ljudi neposredno izvoljeni premier bi imel zelo široke pristojnosti, vzporedno s tem bi se spremenila vloga predsednika republike pri imenovanju ministrov in vladni zaupnici, iz ustave bi izginili dosmrtni senatorji. Močno bi se ošibila vloga parlamenta.

Če bo hotel vladati, bo moral direktno izvoljeni predsednik vlade imeti za sabo parlament, kjer bi zmagovita predsedniška koalicija imela široko večino. Reforma, ki jo je pred nekaj dnevi odobril senat, obvezuje zakonodajalca, da pri novem volilnem zakonu upošteva predstavništvo in zaščito jezikovnih manjšin.

Tako bo pisalo v spremenjenem ustavnem členu, ki tudi za našo manjšino predstavlja pridobitev. Zanjo se moramo zahvaliti Južnotirolski ljudski stranki (SVP) in tudi pogajalskim sposobnostim predsednika Slovenske skupnosti Damijana Terpina, dopolnilo senatorja Meinharda Durnwalderja je naknadno podpisala senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc.

Zadeva vsekakor ni enostavna, kot morda zgleda na prvi pogled, drugače bi Durnwalder podprl reformo, medtem ko se je vzdržal. Že res, da bodo manjšine omenjene v ustavi, a kakšen bo volilni zakon, ki bo upošteval bistvo t. i. premierata? Za Južne Tirolce nas ne skrbi, ker se bodo, kot vedno, dobro znašli. Kaj pa mi, bomo sploh našli mesto v novi volilni zakonodaji, in če bomo, kaj nas v resnici čaka? Odgovor bomo dobili v prihodnjih mesecih.

T. i. diferencirana avtonomija je prilagojena potrebam bogatih severnih dežel, posebno Veneta in Lombardije, kjer je na oblasti Liga. Reforma naj bi na nek način uravnotežila vlogo »navadnih« dežel s tistimi s posebnim statutom, med katere sodi tudi FJK, v resnici pa bo najbrž škodovala revnejšim južnim deželam. To nima nič skupnega s federalizmom, za katerega se je boril Umberto Bossi, in tudi ne z nekaterimi odtenki federalizma, ki so jih v ustavo vključile levosredinske vlade.

Skrb za slovensko manjšino bo ohranila država, deželna uprava bo med drugim še naprej imela besedo na področju manjšinskega šolstva in državnega financiranja slovenskih ustanov. To se zdi uravnotežena rešitev, ki se je doslej dobro obrestovala. Pri tem ne velja iskati drugih poti, ki bi v teh razmerah vodile v neznano, kar bi za Slovence predstavljalo (pre)velika tveganja.