POLITIKA: Čas za dolgčas

Kako dobra je neka politika, lahko oceniš po njeni dolgočasnosti. Bolj je dolgočasna, večja je verjetnost, da je tudi poštena in učinkovita. Primere ponujajo Italija, Slovenija, Furlanija - Julijska krajina in nenazadnje tudi slovenska manjšina.

Če pregled začnemo pri slavljenki Sloveniji, ugotovimo, da letos skoraj ni bilo dolgočasnih obdobij. Turbulentno je bilo takoj v začetku leta, ko se je Marjan Šarec naveličal lastne zatikajoče se vlade in odstopil. Odstopi vlad polnijo časopise, analitiki imajo o čem pisati, vrstijo se ugibanja, kaj sledi. A v takem obdobju, ki zabava politične kroniste, razvojni projekti običajno mirujejo.

Zdaj je spet vse živo. Janez Janša s svojimi tviti – med katerimi še ni čestitk Bidnu za zmago – povzroča nemir, opozicija bi ga želela zamenjati z vodjo druge najmanjše parlamentarne stranke. Skratka, zelo burno, a prav nič obetavno.

Podobno je v Italiji, kjer je usoda vlade vsak dan odvisna od tega, kakšne volje se je zbudil vodja stranke, ki ji javnomnenjske raziskave kažejo 2,8 odstotka podpore.

A če se spomnimo prvih tednov pandemije, je bilo v politiki zelo dolgočasno. Strankarskih sporov ni bilo, nesramnih tvitov niti. Politični čvek so zamenjale novinarske konference epidemiologov. Zato pa so vlade v več državah, tudi v Italiji in Sloveniji, hitro sprejemale ukrepe in v Evropi je zavel osvežujoč veter antivarčevalnih sprememb.

Tudi v Furlaniji - Julijski krajini je predsednik opustil običajno retoriko svoje stranke in sprejel več ukrepov s soglasjem opozicije.

Skratka, takrat, ko je politika dolgočasna in tiha, je najbolj ustvarjalna. V suhoparnih novinarskih poročilih beremo o razpisih, ukrepih, reformah ... Čim pa se začnejo polemike, ki izvabljajo mastne naslove, se zdi, da smo spet pri slabi stari politiki.

Slovenska manjšina v Italiji ni izjema. Čim je v njej glasno, koristi ni.

Naj bodo zato v letu 2021 politiki predvsem zdravi in dolgočasni.