Prijava
Dark Theme
Vprašanje je odprto. Pred dvema letoma ga je v tedniku New Yorker temeljito razčlenil Nathan Heller z izhodiščnim dvomom, ali so običajne oblike protesta smiselne. Je ulična demonstracija učinkovito politično sredstvo ali le še oblika socialnega gledališča, kjer se udeleženci prepričujejo, da so koristni in na pravi strani?
Heller povzema, da so v šestdesetih letih 20. stoletja shodi zoper segregacijo v ZDA učinkovali. Ko pa je ameriški predsednik George W. Bush v začetku tega tisočletja grozil z vojnami, so bile množične demonstracije po vsem svetu povsem brez učinka.
O smiselnosti se sprašujemo tudi pri nas, ko ob prvomajskih sprevodih poslušamo gesla iz industrijske dobe, medtem ko je družba pobegnila v svet umetne inteligence.
Dvom je bil navzoč tudi včeraj, ko so milijoni po vsem svetu »stavkali za podnebje«. Ali ima gibanje, ki se napaja s priljubljenostjo Grete Thunberg, kaj konkretne moči?
Ima jo, če sodimo po odzivu mnogih državnih vlad. Nenazadnje Nemčija, a z njo še mnoge druge države sprejemajo okoljske svežnje. Tudi nova evropska komisija je med prioritete postavila zeleni dogovor. Nekaj se je premaknilo, to je preverljivo dejstvo.
A ugotovitve znanstvenikov – tem bolj verjamemo kot objavam na Facebooku – pravijo, da zamujamo. Podnebje potrebuje bistveno hitrejše in pogumnejše ukrepanje.
Zato je nevarnost današnje sobote po včerajšnjem petku za prihodnost – banalizacija. Okolje bi lahko postalo izgovor za »socialno gledališče«, modni trend. Globalni protest bo pomagal, samo če mu sledi lokalno ukrepanje. Opozarjanje, da se zemlja segreva, ne bo zaleglo, če ne bomo »težili« svojim občinam z zahtevo po boljšem prometnem načrtu ali deželni vladi z zahtevo po subvencijah za energetsko prenovo hiš.
Greta je za zdaj dosegla, da nas bolj zapeče vest, ko sedemo v avto za kratko pot. A to je samo izhodišče. Trkati moramo tudi na vest in vrata lokalnih politikov.
