POD PREPROGO: Valček in Radetzky marš

Ne mine dan, da nas ne bi Donald Trump šokiral z zahtevami po tujih ozemljih in surovinah, določitvijo-preklicem-ponovno določitvijo carin, načrti o preseljevanju narodov, rušenju mednarodnih organizacij in sporazumov, ki so po drugi svetovni vojni kljub samovolji ZDA kolikor toliko jamčili mir in geostrateška ravnovesja v svetu. O marsikateri izjavi bi se posmejali, ko ne bi imele potencialno tragičnih posledic.

Trumpov cinični plan, da bi Palestince poslal umirat v sinajsko in jordansko puščavo, zato da bi na truplih pod ruševinami Gaze zasutih ljudi zidal hotele in riviero za petičneže z vsega sveta, lahko vsak hip sesuje krhko premirje in izmenjavo talcev med Hamasom in Izraelom.

Preden bo tam nastala riviera, bomo najbrž Elona Muska videli na Marsu, a nič za to. Trumpov namen je rešiti iz zagate Benjamina Netanjahuja, ki se mu je zaradi premirja krhala koalicija s fašistično desnico Itamarja Ben Gvira in Bezalela Smo triča. Spet je tudi postal aktualen sodni pregon zaradi korupcije, del izraelske družbe pa ga kliče na zagovor zaradi 7. oktobra in neizrekljivega suma, da je zavestno dopustil napad, zato da bi imel pretvezo za »dokončno rešitev« palestinskega vprašanja.

Če se na palestinskih ozemljih vključno z Zahodnim bregom odpirajo grozoviti scenariji etničnega čiščenja, pa Trumpov vskok v Natovo vojno z Rusijo na ukrajinskih tleh pospešuje iskanje kompromisa. Ne pozabimo, da je bil dogovor že parafiran aprila 2022 v Istanbulu in da je bil za Ukrajino boljši kot karkoli, kar bo zdaj prisiljena sprejeti. Pa so britanski in Natovi jastrebi Volodimirja Zelenskega preslepili, da je vztrajal v vnaprej izgubljeni vojni, ki je Ukrajino stala celo generacijo mladih moških in opustošenje večjega dela države.

Z izjavo, da bi »Ukrajina lahko postala Rusija, kje je tu problem?«, je Trump najprej Zelenskemu pognal strah v kosti, da mu je zdaj pripravljen odstopiti za 500 milijard dolarjev redkih zemelj. Potem je dvignil telefon in se začel dogovarjati z Vladimirjem Putinom. EU medtem snuje 16. sveženj sankcij proti Rusiji! Ko muzika igra valček in se Trump in Putin ljubeznivo vrtita na globalnem plesišču, Mark Rutte in evrodruščina korakajo v ritmu Radetzky marša, ki še odzvanja v njihovih glavah.

Muzike bo kmalu konec. Evropa bo nazadnje plačala račun za rekonstrukcijo, tri tisoč milijard ocenjujejo, in za varnost z orožjem, ki ga bo kupovala od ZDA. Dober posel za Trumpa. S tem bo krog, ki ga je začrtal že Joe Biden, sklenjen: vojna je kot pujs, nič se ne vrže proč. Najprej imaš profit, ko jo sprožiš, potem pa še od rekonstrukcije, ropanja resurzov in prodaje orožja, »ki bo jamčilo mir«.

V tem je bila politika ZDA vselej premočrtna. Razlika med Trumpom in njegovimi predhodniki je v tem, da je bila prej ovita v laži o spopadu med demokracijami in avtoritarnimi režimi. Nato se na vzhod ni širil zato, da bi ZDA preprečile osamosvojitev Evrope, njeno energetsko simbiozo z Rusijo in trgovanje s Kitajsko. Kje pa! Širil se je zato, da je narodom prinašal demokracijo, tržno gospodarstvo in blagostanje, kot danes vidijo Ukrajinci in manj boleče, a prav tako jasno tudi vsa Evropa.

Do zdaj so se (in so nas) voditelji EU varali, da je bila vojna v Ukrajini vključno z razstrelitvijo Severnega toka v našem interesu. Prav komično je gledati najbolj za grizene atlantiste, kako se presedajo na televizijskih kavčih in jecljajoč iščejo razlago, ki je seveda ne morejo najti, ne da bi zanikali vsega, kar so trdili do zdaj.

Marco Travaglio si jih je sarkastično privoščil v kolumni, v kateri Trumpa primerja s skorumpiranim politikom, ki ga v filmu iz leta 2012 Viva l’Italia igra Michele Placido. Okuži ga virus, ki mu onemogoča laganje in ga sili, da govori samo resnico. Trump je v resnici patološki lažnivec, vendar je hkrati tudi odkrit in prozoren, ko svetu v obraz zabrusi, da mu ni mar za demokracijo, samoodločbo narodov, človekove pravice, varstvo okolja, humanost in sočutje. Tako do konkurentov kot do zaveznikov velja samo logika brutalne moči, profita, materialnih interesov. Ne toliko Amerike, ki z njim gotovo ne bo nikoli postala great again, ampak v korist peščice globalnih tehnooligarhov, ki so se kot tumor razrasli v ameriškem družbenem tkivu med demokratskimi vladavinami od Billa Clintona dalje, in so zdaj bruhnili ven kot gnojni tvor.