POD PREPROGO: Se vojna v Ukrajini nagiba h koncu?

Ofenziva v Kursku kot ardenska ofenziva na prehodu v leto 1945? Urednik revije Analisi Difesa Gianandrea Gaiani je ukrajinski napad na rusko ozemlje vzporedil z zadnjo Hitlerjevo ofenzivo pred zlomom Nemčije. Takrat je presenetil angloameriške zaveznike, za nekaj tednov zaustavil njihov prodor, več pa kljub 100.000 padlim na nemški in 90.000 na drugi strani ni dosegel. Celo nasprotno. S tem da je v Ardene poslal najboljše enote, je na vzhodu pospešil prodor rdeče armije.

Po mesecih pozicijske vojne v Donbasu, ko so Rusi vztrajno, a zelo počasi napredovali na fronti, Ukrajinci pa odgovarjali z droni in raketami na cilje v zaledju, je napad na Kursk presenetil Ruse, Ukrajincem pa vlil samozavesti. Spet so vztrepetali jastrebi, ki bi radi z Natovim orožjem zamajali Putinov režim.

Ko so prišli do besede treznejši analitiki, se je navdušenje poleglo. Napad je bil taktično briljanten, strateško pa ne vodi nikamor, meni Mirko Mussetti (Limes). Ukrajinski poveljnik gen. Oleksandr Sirski ga je utemeljil z dvema ciljema: zmanjšati ruski pritisk na Donbas in pridobiti ozemlja kot pogajalsko tržno blago.

Prvi je spodletel. Putin je kljubovanje »teroristični akciji« poveril obveščevalski strukturi FSB-ja (in Čečenom) raje kot vojski, ki se je pustila presenetiti. Za razliko od Ukrajincev, ki so za napad uporabili elitne enote in tujske legije, s tem pa ošibili položaje v Zaporožju in Donbasu, imajo Rusi več rezerv. Po napadu na Kursk so v Donbasu pospešili napredovanje proti mestu Pokrovsk, kjer teče zadnja utrjena ukrajinska linija. Če pade, bodo naprej imeli prosto pot.

Ozemlje, ki so ga Ukrajinci osvojili v regiji Kursk, niti nima velike tržne vrednosti pri morebitni pogajalski mizi. Malo je naseljeno in strateško nepomembno. Najhujše pa je to, meni Gaiani, da so Ukrajinci svoje elitne sile sami spravili v past in Putina sploh ne moti, da so tam, dovolj daleč od nuklearke v Kursku, obkoljeni in pod udarom topništva in zračnih sil.

Če napad nima vojaške logike, ima vsaj politično? Za Gaianija gre za pridobivanje časa. Kapitulacija Ukrajine tik pred volitvami v ZDA ne bi pomagala demokratski kandidatki. Zato so Angloameričani nudili satelitsko, logistično in vso drugo oporo napadu na Kursk, ki je Ukrajince stal veliko raketnih sistemov in tankov. Vprašanje je zdaj, ali ne bo ruski protiudarec posegel v volitve v pomoč Donaldu Trumpu.

Z volitvami v ZDA kaže biti povezana tudi zamenjava polovice ukrajinske vlade, vključno z drugim človekom režima, zunanjim ministrom Dimitrom Kulebo. Razlag in ugibanj je veliko: sveže energije, trdi Kijev, korupcija in nesoglasja, trdijo nasprotniki.

Tista o načrtovani zamenjavi, ki naj bi po besedah vodje poslancev Zelenskijeve stranke Davida Arahamie okrepila vlado, ne zdrži, saj je »načrtovano« zamenjavo napovedal, ko se je plaz odstopov že usul. Zaradi korupcije, sporov, obtožb o izdajstvu je v Kijevu odletelo že tisoče večjih in manjših glav, malo verjetno pa je, da bi le to povzročilo tolikšen potres v vladi.

Analitiki zato ugibajo o dveh razlogih, povezanih z bližnjim koncem vojne, ki ne bo tak, kot si želijo Ukrajinci. Volodimir Zelenski naj bi spričo nevarnosti zmage Donalda Trumpa v ZDA, a tudi vse večje »utrujenosti« Evrope - z nemško vlado pod pritiskom AfD na čelu - pri nudenju vojaške pomoči, ocenil, da bo na zunanjem ministrstvu bolj kot Kulebova agresivna retorika koristen diplomatski profil novega ministra Andrija Sibihe.

Drug, manj plemenit razlog pa je najbrž bojazen Zelenskega, da ga ne bi Kuleba spodnesel s položaja, ko bo moral pred javnostjo utemeljevati boleče politične izbire. Kot je v začetku leta opravil s poveljnikom vojske Valerijem Zalužnim, tako naj bi tudi Kulebo napotil na diplomatsko funkcijo v tujino in ga oddaljil iz Kijeva.

Premiki nakazujejo bližnji konec vojne, trdijo optimisti. Upati je, da se ne motijo, tudi spričo navidez nasprotne vesti, da nameravata ZDA in Velika Britanija Ukrajincem dovoliti uporabo raket za globinske napade na rusko ozemlje. Morda gre le za odziv na polomijo v Kursku in taktični pritisk, ki naj Ruse nekoliko zadrži vsaj do volitev v ZDA.

Če ni tako, bi kršitev nepisanega dogovora, da Nato ne bo napadla Rusije, imela nepopravljive posledice. Ali v Washingtonu in Londonu res mislijo, da se jedrska velesila ne bi odzvala v trenutku, ko bi bil ogrožen njen sam obstoj?