POD PREPROGO: Predaja vohunov v zameno za mir?

Preproga je danes kar nagubana, saj pod njo mrgoli špijonov. Poglejmo. Po umoru voditelja Hamasa Ismaila Hanije so v Teheranu aretirali 22 domnevnih storilcev. Vendar ni šlo za zakasnel uspeh iranskih varnostnih aparatov, temveč za darilo, ki ga je ajatoli Aliju Hameneju poklonil predsednik ZDA Joe Biden.

Tako je v dnevniku L’Unità zapisal Marco Mancini, nekdanji vodilni mož italijanskih tajnih služb s tesnimi vezmi z ameriško Cio, s katero je sodeloval pri ugrabitvi imama Abu Omarja v Milanu. Mediji so že poročali, da se je po umoru Hanije v Teheranu mudil Bidnov svetovalec za zunanje zadeve Jake Sullivan. Kaj je tam počel, so vsi samo ugibali.

Mancini je iz svojih »zaupnih, a zanesljivih virov« dobil odgovor. Joe Biden je Irancem predal seznam 22 iranskih agentov mreže, ki sta jo v več letih v Teheranu skupaj spletla Cia in izraelski Mosad. Vsaj pet je oficirjev revolucionarne garde (pasdaranov), ki so imeli dostop do najstrože varovanega območja, kjer je bil nastanjen Hanija.

Izdaja vohunske mreže krši vsa nenapisana pravila špijonaže o varovanju lastnih človeških virov, tudi tujih plačancev. Zakaj se je Biden odločil za potezo, ki bo - ne le v Iranu - načela zaupanje vseh, ki sodelujejo s Cio?

Zaradi višje sile - strahu pred nepredvidljivimi posledicami totalne vojne na Bližnjem vzhodu, če bi se Iran na umor Hanije odzval z napadom na Izrael. V zameno za predajo izdajalcev naj bi se Iran odpovedal širšemu napadu. Nekako se bo sicer moral odzvati. Po načelu odvračanja (it. deterrenza) nobena država ne sme dopustiti, da bi napad na njenem ozemlju ostal nekaznovan, saj bi jo to izpostavilo novim napadom. S predajo špijonov naj bi torej Biden dosegel, da bo odziv Teherana nizkega profila, kot je bil tudi po izraelskem raketiranju iranskega veleposlaništva v Damasku.

So pa še drugi mednarodni in notranjepolitični razlogi. Četudi navzven Biden še vedno brezpogojno podpira in oborožuje Izrael, se vse bolj ograjuje od Netanjahuja in dviganja napetosti v celi regiji. Žrtvovanje vohunov je bilo sporočilo izraelskemu premierju, da ZDA niso pripravljene sprejeti posledic njegove skrajne neodgovornosti.

Notranjepolitični namen pa je pomagati Kamali Harris do izvolitve, za kar demokrati potrebujejo tako podporo judovskih lobijev kot tudi volivcev, ki zahtevajo, naj ZDA ustavijo masaker v Gazi. Tudi zato je Harris za podpredsednika izbrala liberalca Tima Walza raje kot predstavnika judovskega lobija Josha Shapira.

Znak razhajanja z Netanjahujem je tudi informacija iz Washingtona, ki je Izrael ni komentiral, da je premirje v Gazi »zelo blizu«. Bolj kot napoved jo gre razumeti kot pritisk na izraelsko vlado, naj vendarle privoli v premirje.

Da se v Gazi ZDA premikajo po svoje, priča tudi druga eksplozivna vest, ki jo je Marco Mancini objavil v l’Unità. Nihče je ni povzel, a niti demantiral, v dokaz, trdi Mancini, da gre še za »eno tolikih resnic, ki se jih ne sme razglašati«. Gre za spodleteli poskus komandosa specialcev ZDA, ki so v Gazi okoli 20. junija preoblečeni v humanitarne delavce skušali osvoboditi nekatere med 62 še živimi izraelskimi talci. Poskus v režiji Cie je spodletel in Hamas je zajel 8 ali 10 ameriških specialcev. Sledila so mrzlična pogajanja Antonyja Blinkna z vodjo vojaškega krila Hamasa Jahjo Sinvarjem s posredovanjem Katarja, a brez Mosada. Američani so nazadnje dosegli osvoboditev svojih mož in njihovo predajo Egiptu 30. junija popoldne s pomočjo Rdečega polmeseca skozi prehod v Rafi.

Kaj je v zameno iztržil Sinvar? Tri stvari, trdijo Mancinijevi viri. Prvič, da so ga ZDA priznale kot sogovornika in predstavnika Hamasa (in to še preden je bil v Teheranu ubit Hanija!); drugič, poglobitev razkola med Netanjahujem in ZDA z obvezo slednjih, da si bodo prizadevale za premirje v Gazi; tretjič, obljubo ZDA, da po koncu izraelske agresije nadzora nad Gazo ne bo prevzel tuj vojaški kontingent arabskih ali drugih držav.

Če je vse to res, se morda odpira krhko upanje za pomiritev v Gazi. Biden oz. Kamala Harris krvavo potrebujeta uspeh, ki bi dokazal, da so ZDA tudi brez Trumpa sposobne uveljaviti svoje interese na Bližnjem vzhodu. Največja ovira ostaja Netanjahu. Ne bo se zlahka predal. Pričakujemo merjenje moči med vplivom ZDA na Izrael in vplivom slednjega na ameriško demokratsko administracijo.