POD PREPROGO: Od reke do morja, brez Palestincev

»From the river to the sea, Palestine will be free.« Od reke (Jordan) pa do morja bo Palestina svobodna. Demonstranti po svetu so skandirali to geslo na mnogih protestih proti pokolom v Gazi in v podporo palestinski državi. Mnoge podpornike Izraela to geslo razburja. Vidite, pravijo, Palestinci nočejo sobivanja, Palestina od reke do morja pomeni le to, da hočejo z obličja Zemlje izbrisati judovsko državo.

Morda si po 76 letih begunstva in 57 okupacije med Palestinci res kdo tega želi, vprašanje pa je, ali je ta nevarnost stvarna. Retorično vprašanje, ki si ga resno ne postavlja niti Hamas. Res je, da ima v ustanovni listini še vedno zapisano uničenje izraelske države, v praksi pa je njen obstoj že zdavnaj sprejel. Ne nazadnje se z njo pogaja o talcih in premirju v Gazi.

Drugače pa je, če dimenzijo »od reke do morja« pripišemo Izraelu. To ni več utopija, ampak stvarnost. Na primer na zemljevidu, ki ga je pred kratkim razkazoval Benjamin Netanjahu. Sramežljivo je govoril o »tiny« (tankem) Izraelu. »Glejte kako tanka je ta naša judovska država v primerjavi s širnim svetom.« Z zemljevida je izginila vsaka sled palestinske države, Izrael se je raztezal od reke do morja, vključno z Zahodnim bregom oziroma z biblijskima Samarijo in Galilejo, kot je všeč judovskim skrajnežem.

Netanjahu je sporočal svetu, da med reko in morjem ni več prostora za nikakršno palestinsko državo. Le še na koščku neplodne puščave, ki razen peščice ortodoksnih fanatikov nikogar ne zanima, kjer se danes kopičijo grobovi in ruševine Gaze, je zemljevid predvideval nekaj palestinskega: zapor kot doslej, če mogoče s še hujšim osamitvenim režimom.

Zemljevid je pomenljiv iz dveh vidikov. Prvič zato, ker je premier nakazal meje izraelske države. Izrael je najbrž edina država na svetu, ki ni nikoli uradno opredelila lastnih meja. Država je desetletja nastajala s prisvajanjem ozemelj. Enostranska razglasitev Izraela leta 1948 je bila etapa, ki ji je že takoj sledila vojna in širitev preko meja resolucije ZN iz leta 1947. Sledile so še druge osvajalne vojne, zlasti tista leta 1967, v obdobjih »miru« pa se je osvajanje nadaljevalo s kolonizacijo in vojaško okupacijo.

Tokrat je Netanjahu prvič namignil na razmejitev: od Jordana do morja, vključno z Golanom, najbogatejšim rezervoarjem voda v regiji, ki ga je Izrael leta 1967 iztrgal Siriji in ga odtlej ilegalno zaseda.

Drug vidik zadeve so Palestinci. Zanje na zemljevidu ni prostora. To meče novo luč na cilje agresije na Gazo. Uničenje Hamasa? Menda ne, ko Jahji Sinwarju celo ponujajo varen beg v zameno za talce. Bolj kot Hamas je cilj odziva na 7. oktober dokončna rešitev palestinskega vprašanja. Kako? Z izbrisom Palestincev. Delno fizičnim, kot se dogaja v Gazi in zadnje mesece vse bolj intenzivno tudi na Zahodnem bregu, delno z izgonom in drugimi sredstvi, tako da preostali dokončno ukročeni Palestinci ne bi bili več moteč dejavnik za obstoj judovske konfesionalne države od reke do morja.

Molk in pasivnost mednarodne skupnosti sta izraelske voditelje prepričala, da svet ne bo prekrižal njihovih načrtov. Če niso posegli za Gazo, čemu naj bi za Zahodni breg? Tam so izraelske varnostne sile pravkar zaključile operacijo, cinično poimenovano Poletni tabori, med katero so prečesale vsako palestinsko vas, pobile na stotine ljudi in dajale potuho judovskim naseljencem pri sežiganju nasadov oljk in preganjanju Palestincev.

Tu ne gre za politični načrt le mesijanske rasistične desnice, ki jo poosebljata ministra Bezalel Smotrič in Itamar Ben Gvir. Niti ni to le načrt nepokornega Netanjahuja, ki se kot poreden pobalin požvižga na dobrohotno karanje Joeja Bidna, ki z eno roko žuga, da se tako ne sme, da kar je preveč, je preveč, z drugo pa odpira mošnjiček z neusahljivo ameriško pomočjo in orožjem.

Načrt Izraela od reke do morja je načrt celotne politične garniture na oblasti v državi, če naj verjamemo spletni strani zunanjega ministrstva, ki že navaja, da meri Izrael 22.145 kv. kilometrov, vključno z Golanom in vsem Zahodnim bregom, namesto mednarodno priznanih nekaj več kot 20 tisoč kv. kilometrov. Obrambni minister Joav Galant pa načrtuje gradnjo velikega zidu, tokrat ne več znotraj zasedenih ozemelj ampak ob reki Jordan na meji z Jordanijo: tostran Izrael, onkraj Jordanija, Palestincev pa nikjer.