POD PREPROGO: Največ beguncev sprejema Iran

Na planetu še nikoli ni bilo toliko beguncev in prisilno razseljenih. En človek na vsakih 69 je na begu pred vojnami, nasiljem, političnim preganjanjem. Skupno jih je 120 milijonov, dvakrat več kot prebivalcev Italije in za 1,5 odstotka svetovne populacije. Število nenehno raste. Vsako minuto se jih pridruži še 20. Če bi begunci bili država, bi to bila trinajsta najbolj številčna država sveta tik za Japonsko.

To so nekatere ugotovitve iz poročila Global Trends 2024 Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki opozarja, da je skoraj polovica vseh beguncev otrok. Med njimi je 43 milijonov priznanih s statusom vojnih ali političnih beguncev, drugi pa bežijo pred lakoto, podnebno in energetsko krizo.

Skoraj tri četrt beguncev prihaja iz petih držav, ki jih pustošijo vojne in družbeni nemiri. Po 6,4 milijona jih je iz Afganistana in Sirije, sledijo Venezuela s 6,1 milijona ter Ukrajina in Palestina s po 6 milijoni beguncev. Mnogi Palestinci so že celo življenje in celo več generacij begunci, saj so vštete žrtve etničnega čiščenja vse od ustanovitve izraelske države leta 1948 ter vojn in vojaške okupacije od leta 1967 dalje.

Poročilo UNHCR demantira v EU in ZDA razširjen predsodek, da »prihajajo vsi k nam«. Tri četrt vseh beguncev je sprejetih v državah s srednjimi in nizkimi dohodki, kar 70 odstotkov jih je našlo zatočišče v sosedah držav, iz katerih bežijo. Tako je največ beguncev sprejel Iran (3,8 milijona), sledijo Turčija s 3,3, Kolumbija z 2,9, Nemčija z 2,6 in Pakistan z 2 milijonoma. Skoraj vsi begunci v Iranu in Pakistanu so iz Afganistana, tisti v Turčiji iz Sirije, v Kolumbiji iz Venezuele. Nemčija je edina neobmejna država, ki sprejema večje število beguncev.

Vse druge članice EU imajo skoraj neznaten delež beguncev. Kljub vsej protimigrantski histeriji je lani v Italijo prišlo 160.000 migrantov, le manjšemu delu teh pa je bil ali še bo priznan status begunca.

»Za številkami se skrivajo neizmerne človeške tragedije, ki bi mednarodni skupnosti morale narekovati nujno ukrepanje proti vzrokom množičnega razseljevanja,» pravi visoki komisar ZN za begunce Filippo Grandi in poziva k spoštovanju mednarodnega prava in preprečevanju vojnih zločinov, k ukrepanju v prid človekovim pravicam in proti podnebni krizi, sicer se bo število v beg prisiljenih ljudi še naprej večalo.

Ko so ZN leta 1951 sprejeli Konvencijo za zaščito beguncev po drugi svetovni vojni, je le-teh bilo dva milijona. Leta 1967 so zaščito razširili na razseljene z vsega sveta. Leta 1980 so presegli 10 milijonov, po vojnah v Afganistanu in Etiopiji pa deset let kasneje že 20 milijonov. Število je nato ostalo dve desetletji stabilno, močno pa je naraslo po ameriških agresijah na Afganistan in Irak, državljanskih vojnah v Sudanu in Siriji ter nazadnje vojnah v Ukrajini in Palestini, kjer so ZN ustanovili specifično agencijo UNRWA.

Ob vojnih žariščih, ki najdejo medijsko pozornost, generalni sekretar ZN António Guterres opozarja tudi na številne pozabljene konflikte, ki prav tako povzročajo milijone beguncev, na primer iz Mjanmarja in DR Konga. Če ob vojnih beguncih upoštevamo vse razseljene zaradi podnebne krize, lakote in ekstremne revščine, je slika še bolj vznemirljiva. Njihovo število se je v 14 letih potrojilo: leta 2010 je vseh razseljenih v svetu bilo približno 40 milijonov, zdaj jih je že več kot 120 milijonov. Guterres zato opozarja na kolektivno odgovornost mednarodne skupnosti, v prvi vrsti bogatejših držav, do sprejemanja in oskrbe beguncev, njihovih človekovih pravic vključno s pravico do azila in za odpravljanje vzrokov, ki so jih prisilili v beg, saj je ena od prvih in neodtujljivih pravic beguncev vrnitev v varno življenje v svojem izvornem okolju.

Raziskovalec pri inštitutu za mednarodno politiko ISPI Matteo Villa s tem v zvezi opo zarja prav na nesposobnost reševanja dolgotrajnih kriz, kar onemogoča vračanje beguncev. Šolski primer so že pred 80 leti izgnani Pa lestinci, o katerih se Izrael noče niti pogovarjati, med narodna skupnost pa jim ni bila doslej sposobna zagotoviti pravice do vrnitve. Prav tako postajajo dolgotrajne krize v Afganistanu, Siriji, Venezueli, zadnje čase pa se tudi v Evropi spra šujemo, če in kdaj se bodo milijoni ukra jinskih beguncev vrnili v domovino.