POD PREPROGO: Med mladimi se nekaj dogaja

Prejšnji teden sem bil v oceni evropskih volitev nekoliko črnogled. Zato naj danes sebi in bralcem ponudim kanček - upam ne varljive - optimistične utehe. Glas mladih v Italiji.

Jaruška Majovski je o tem že pisala v zanimivem članku v PD, kjer je ob analizi agencije SWG o volilnih izbirah mladih izpostavila tudi študente, ki so tokrat prvič lahko glasovali daleč od doma. Čeprav je vzorec zelo omejen, le 17.561 glasov, vsebuje nekaj zanimivih podatkov.

Ne gre za anketo, ampak za realne glasove. Za razliko od manj kot 50-odstotne splošne volilne udeležbe je ta del študentov politično osveščen: glasovalo jih je kar 80,93 odstotkov. V veliki večini so izbrali levo sredino: Levico-Zelene kar 40,35 %, DS 25 %, vse tri stranke vladne desnice pa so skupaj zbrale borih 6 odstotkov. Človeka prime, da bi zaklical: »Oblast študentom!«

Ponavljam, statistično je to neznaten vzorec, ki se je morda odločal tudi na valu študentskih protestov proti neprizadetosti italijanske vlade in večine političnih sil (očitno z izjemo AVS) do masakra v Gazi. Vendar tudi druge ankete kažejo, da bi bila politika v rokah mladih - vsaj tistih, ki volijo - v Italiji precej drugačna, kot je.

Inštitut YouTrend je za SkyTg24 izvedel anketo na voliščih, po kateri bi vzorec mladih med 18. in 29. letom absolutno večino zaupal levi sredini: DS 18, G5Z 17 in AVS 16 odstotkov, desnico pa bi potisnili v opozicijski kot s 14 odstotki FdI, 9 FI in 5 Ligi.

Zanimivo je Italijo primerjati s Francijo in Nemčijo, kjer so mladi poleg radikalne levice množično podprli skrajno desnico. V Franciji je kar 32 % mladih med 18. in 24. letom glasovalo za stranko Marine Le Pen, 20 % pa za radikalno levico Manon Aubry. V Nemčiji je 17 % mladih (12 % več kot pred 5 leti!) glasovalo za skrajno desno AfD, enako kot za zmerno desno CDU. Polom so doživeli Zeleni, ki so s 34 padli na 11 odstotkov podpore mladih, SPD na 9, stranki levice Linke in Bundnis Sare Wageknecht pa sta skupaj zbrali 13 odstotkov.

Skupni imenovalec izbir mladih v treh največjih članicah EU je v glasovanju proti establišmentu. V Nemčiji in Franciji so mladi zapustili tiste sile zmerne levice, socialdemokrate in zelene, ki so v zunanji politiki (vojna v Ukrajini a tudi tiha podpora izraelskemu masakru v Gazi) ter posledičnih notranjepolitičnih izbirah zatajile lastne korenine. Mladi so se obrnili drugam, na desno in levo.

V Italiji, kjer je desnica že na oblasti, pa so se mladi in tudi volivci nasploh v večji meri obrnili na levo. Tri vladne stranke so skupno izgubile več kot milijon glasov v primerjavi z volitvami leta 2022 (FdI 600.000, FI in sredinci 300.000, Liga 375.000), so pa ob močnem padcu volilne udeležbe ohranile svoje odstotke. Kdor se je naveličan vsega odločil, da ne gre na volišče, se lahko zamisli: v palači Chigi praznujejo zaradi njegove (ne)izbire.

Po drugi strani sta DS in AVS kljub manjši udeležbi povečali konsenz: prva je pridobila 255.000, druga pa celo 544.000 glasov. Delno na račun G5Z, kjer so izgubili 2 milijona glasov, četudi analize volilnih tokov kažejo, da je največji del te izgube šel v smer abstinence.

Prezgodaj je še, da bi se veselili teh premikov. Prav poraz G5Z lahko ogrozi povezovanje v levi polobli, brez katerega ni sanjati o alternativi. Proporcionalni sistem na evropskih volitvah je silil v konkurenco, odslej bo potrebno povezovanje. Pa tudi iskanje skupnih imenovalcev, še prej kot med partnerji v sami Demokratski stranki. Elly Schlein jo je precej prevetrila, toda prepad na primer med mirovnikoma Cecilio Strada in Marcom Tarquiniom ter strankarskim establišmentom je globok kot Grand Canyon. Ne bo ga lahko preseči.

Kot ne bo lahko spet pridobiti nekdanje delavske baze, ki jo je socialdemokracija ne le v Italiji pustila na cedilu že pred 30 leti, ko se je vdala neoliberalizmu. Ogroženi socialni sloji so se predali malodušju in volilni abstinenci ali nasedli desnici, ki predzadnje na družbeni lestvici ščuva proti zadnjim. »Ko bogataš in revež volita isto stranko, se eden od njiju moti. In to ni bogataš,» se glasi krilatica, ki jo pripisujejo Ernestu Che Guevari.

Bolj kot za levo sredino, kjer je že več intelektualne elite kot delavcev, ta rek danes velja za populistično desnico. Na levici je nelahka naloga, da zapostavljene s programi in dejanji prepriča, da se motijo.