POD PREPROGO: Kuharjev račun brez krčmarja

»Najprej sem poslušal 30 minut psovk in kletvic. Potem sem mu rekel: Glej, zmastili te bodo kot bolho.« Tako je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko povzel pogovor, ko naj bi prejšnjo soboto Jevgenija Prigožina prepričal, da ustavi pohod na Moskvo. Uporabljam pogojnik, ker ni rečeno, da so se stvari odvile prav tako. Tista o polurni litaniji psovk je še najbolj verodostojna. Možakar je pač tak. Manj verjetno je, da je bila Lukašenkova vloga odločilna.

Sporočilo o bolhi je bržkone prišlo od Putina, niti ni važno ali osebno ali preko posrednika. Kar je preveč, je preveč. Upor je bil kaplja čez rob, kaj še pohod na Moskvo, ki ga sicer ni bilo, vsaj ne v taki meri, kot so trdili vročekrvni Jevgenij in mnogi mediji. Do 200 km pred Moskvo je kvečjemu prišla majhna avantgarda, nikakor ne kolona tankov, kaj še 25.000 vojščakov. Wagnerjevci, bilo jih je med 5 in 10 tisoč, so se medtem nastavljali selfijem z občani Rostova.

Kaj se je torej dogajalo med Rostovom in Moskvo? Najbrž je najbliže resnici, kdor trdi, da je to bil upor in ne poskus državnega udara. Razlika je v tem, da se Prigožin ni spuntal proti Putinu, ampak proti obrambnemu ministru Sergeju Šojguju in načelniku generalštaba Valeriju Gerasimovu. V igri ni bil politični režim ampak boj za prevlado v vojaški strukturi. S svojo paralelno armado plačancev je bil Prigožin že dolgo trn v peti vrhu vojske, ki mu ni ostal dolžan. Wagnerjevce so pustili deset mesecev same naskakovati strateško zanemarljiv Bahmut, brez oskrbe in municije, kot je pred kupi trupel svojih vojakov rjovel Prigožin. Zdaj mu je pretila še razpustitev Wagnerja. Temu se je skušal upreti in zaupal ne toliko v dobrohotnost Putina ampak v njune obojestransko koristne vezi. Tem se ima menda zahvaliti, da ga že prej niso stisnili kot bolho. Ali si lahko predstavljamo, da bi kak general ZDA brez posledic na račun Pentagona izrekel le polovico tega, kar je Prigožin na račun ruske vojske?

Putin mu je res veliko dovolil. Ko je bil nazadnje prisiljen izbrati, pa se je odločil za birokratskega vendar zanesljivejšega Šojguja. V imenu prej omenjenih interesov in vloge Wagnerja na afriški celini pa je Prigožinu dopustil izhod v sili - izgnanstvo v Belorusiji. Do kdaj, bomo še videli. Vsekakor mu je Putin dal jasno vedeti, da Wagner ni njegova zasebna last, ampak je instrument ruske politične in vojaške strategije. Podobno kot ameriški Blackwater v Iraku, ki je bil Rusom za zgled ob ustanovitvi Wagnerja.

Kaj zdaj? Je Putin politično šibkejši, kot trdijo nekateri komentatorji, ki težko razlikujejo med željami in stvarnostjo? Bolj me prepriča ocena, da se je Putin utrdil. Šibak je že dolgo. Vojna v Ukrajini je sesula dva na zahodu priljubljena mita: da je ruska vojska močna in da je Putinova oblast monolitna. Prvi mit se je zrušil po par dneh vojne, a niti drugi ni zdržal dosti dlje. Putin je bil šibak, dokler je sredi vojne dopuščal javne prepire med generali. Zdaj dela red, za kar mu je Wagnerjev punt prišel še kako prav. V ZDA trdijo, da so že več dni vedeli za upor. Je mogoče, da Putin ni nič vedel, ko pa je Prigožin že tedne na Youtubu javno razglašal svoje namene? Vedel je in kot pajek čakal, da se muhe ujamejo v mrežo. Prigožina je izrabil, da je preveril, kdo med guvernerji provinc in generali mu je zvest in kdo ne. Glava generala Sergeja Surovikina je prva padla, sledile bodo še druge.

To ustreza tudi Washingtonu, ki hoče ošibitev, ne pa razkroj Rusije. Bolje, da je jedrski arzenal v rokah ciničnega vendar racionalnega in predvidljivega Putina kot pa kakega vročekrvnega kriminalca. Zato niso želeli, da bi Wagnerjev upor razvnel preveč protiruskih strasti. Ukrajincem ne gre zameriti, da so upali v preobrat v Moskvi in zasuk v vojni, iz ZDA pa so jim zabičali, naj dogajanja ne izrabijo za napade na Rusijo. V zasedenih provincah da, čez mejo ne. Prav tako so mirili poljske in baltske in druge najbolj goreče zaveznike, Joe Biden pa je osebno telefoniral v London, Pariz in Berlin in priporočal hladno kri. Pozabil je na Rim. Zato se je Antonio Tajani še dolgo navduševal nad »udarom« v Rusiji, dokler ni Biden v ponedeljek popoldne poklical še zbegano Giorgio Meloni in tudi njej razložil, kaj se dogaja.