POD PREPROGO: Konec utopije?

Kdo ve, ali bodo zgodovinarji leta 2125 beležili stoletnico konca Evropske unije? Njena prikazen še lebdi v zraku, a utopija je videti klinično mrtva. Natančnejši zgodovinarji bodo morda začetek konca iskali v letu 2008, ko je bila EU še pri moči in sta se v Bukarešti Nemčija in Francija uprli zahtevi ZDA o širitvi Nata v Ukrajino. Še isto leto je finančna kriza Wall Streeta okužila svet in državne proračune v EU; sledilo je 2014, ko so ZDA strle odpor Nemčije in Francije ter zrežirale udar v Ukrajini, ki ga je Victoria Nuland slavila z znanim »Fuck the EU!«; nato še brexit in leto 2022 z vojno v Ukrajini in razstrelitvijo Severnega toka, ki je Evropo ločila od Rusije in jo vojaško, energetsko in ekonomsko priklenila na ZDA.

Vse kaže, da smo v letu 2025 prišli do končne postaje ameriške strategije rušenja EU kot (relativno) suverenega akterja. Po brexitu, ki ga je sprožil referendum le pet mesecev po nastopu Donalda Trumpa leta 2016, je bilo treba streti še nemško-francosko os. Nemčija je bila gospodarska lokomotiva, Francija in njen jedrski arzenal pa možen zametek neke evropske skupne obrambe.

Osi Berlin-Pariz ni več. Nalomil jo je Joe Biden, Trump bo dokončal delo in požel rezultate. Poslej nič več zavezniki, četudi vselej podrejeni, le še podložniki. Kak priboljšek prejme le, kdor bo gospodarju izkazoval zvestobo: morda Poljska, ki že vlaga skoraj 5 odstotkov BDP v oboroževanje, Orbanova Madžarska, rusofobni Baltiki in Skandinavci, na južni fronti fašistoidna Italija.

Giorgia Meloni se je zato podala v dvorec Mar-a-Lago prosit cesarja, naj ji dovoli, da od Irana izpogaja izpustitev Cecilie Sala. V zameno mu je prisegla večno zvestobo in ponudila poldrugo milijardo za Muskov Starlink, potem ko je stacionarno mrežo Telecoma že razprodala ameriškemu skladu KKR. Z dvojnim telekomunikacijskim povodcem zavezana Italija gospodarju ne bo ušla iz rok.

Starlink - Elon Musk ga v vojaške namene že nadgrajuje v Starshield (vesoljski ščit), o katerem je nekoč zaman sanjal Ronald Reagan - kot novodobni trojanski konj. Z njim bo Musk pridobil nadzor tudi nad zaupnimi podatki, imel bo v pesti italijansko demokracijo in v kali bo zatrl evropski satelitski sistem IRIS. Izrisuje se nova vrsta tehno-kolonialne dominacije, kakršne še nismo videli.

V Mar-a-Lagu je Meloni stala nekoliko v ozadju, kamor spada služinčad, je pa Trump polaskal njen ego rekoč, da je »izredna ženska, ki je naskočila EU«. In to je zanj pomembno: da ni nobene unije, da Evropa ni subjekt, ki bi oviral interese ZDA. Že v prvem mandatu se ni maral pogovarjati z EU, ampak le bilateralno s posameznimi in zato bolj podrejenimi državami. Zasovražil je Angelo Merkel, ki mu je še nekako skušala kljubovati.

Zdaj ni nikogar več, ki bi to zmogel. Ko neukrotljivi Trump hlasta po Kanadi, Grenlandiji (ki je del EU!), Panami in Mehiškem zalivu, bi se morala EU za lastno preživetje strniti, nastopiti enotno. Kaj pa imamo? Ursulo von der Leyen, ki molči in je z žegnom Emmanuela Macrona iz evropske komisije izločila Thierryja Bretona, čigar Digital Service Act bi lahko EU nekoliko obvaroval pred ameriškimi high-tech monopoli in oligarhi. Na čelu zunanje politike imamo Kajo Kallas, ki do zdaj še ni opazila masakra v Gazi, na obisku v Damasku pa sta jo k sreči nadomestila zunanja ministra Francije in Nemčije, četudi oba doma dokaj diskreditirana.

Nič bolje ni s članicami. Vsaka zase in vse proti vsem, pa naj gre za migracije ali za sam obstoj EU. Vlade, ki so se najbolj podredile ZDA v vojaški avanturi v Ukrajini, so izgubile konsenz volivcev, ki varljivo alternativo iščejo na desni. In tja drsimo. Madžarska, Italija, Nizozemska med prvimi. V Romuniji, izbrani za največje vojaško oporišče ZDA v vzhodni Evropi, so za zdaj razveljavili volitve. V Avstriji je ljudska stranka oportunistično odprla vrata skrajni desnici. Dobrikanje Trumpu? Bo čez poldrugi mesec v Nemčiji, kjer Elon Musk vneto podpira AfD, vrata nacijem odprla tudi bavarska CSU ali kdo drug? V Franciji je Macron med levico in desnico izbral slednjo in mu zdaj Marine Le Pen drži Bayroujevo vlado na nitki.

Trump hoče predvsem Ameriko great again in mu za Evropo niti ni mar, a kaj, ko se mu ponuja sama. Morda pa nas bo prepustil Musku: njegovi apetiti so planetarni in še več. Evropa bi mu prav teknila kot predjed.