POD PREPROGO: Fašizem? Ne, to zna biti hujše

Vrnitev Donalda Trumpa na čelo ZDA me ni presenetila, me pa zaradi dimenzije volilnega izida močno zaskrblja. Tri vprašanja se mi zdijo ključna. Prvo so vzroki katastrofe demokratov, drugo, kaj čaka zdaj ZDA in svet, tretje zadeva Evropo. Vseh treh se je že dotaknil Jože Pirjevec v četrtkovi odlični glosi. Zato bodo misli, ki sledijo, v dopolnilo njegovim.

Razloge za demokratski poraz je Bernie Sanders povzel takole: če je stranka zapustila delavce, ne preseneča, da so jo delavci zapustili. Najprej belski delavski razred, zdaj še latinski in afroameriški. Demokratsko vodstvo brani status quo, ljudje pa so jezni in zahtevajo spremembo. Imajo prav. Bogataši se imajo imenitno, neenakost pa še ni bila tako velika. Tedenska plača delavca je danes, upoštevajoč inflacijo, nižja kot pred 50 leti.

Sanders je zadel v bistvo. Politologinja Nadia Urbinati soglaša. Demokrati v ZDA in vsa zmerna levica po svetu so zanemarili ekonomsko neenakost in se posvetili le še državljanskim pravicam posameznih družbenih skupin: priseljencev, manjšin, gejev, žensk. Vse lepo in prav. Toda vse jalovo, če se ne ugrizne v kislo jabolko nepravične delitve družbenega bogastva.

Od Billa Clintona dalje, od tega je 34 let, so demokrati ponotranjili dogme neoliberalizma, ki je družbeno neenakost privedel do stopnje, kakršne v zgodovini človeštva še ni bilo. To, da obubožani in opeharjeni brez realne politične alternative iščejo uteho v sanjah in lažeh tajkuna, ki je že in bo še nižal davke eliti, je boleča prevara, ki ji bo sledilo bridko prebujenje.

Za zdaj se veselijo Trumpa in sanjajo. Bo že še prišla nočna mora. Trump je s pet milijoni glasov prednosti, nadzorom nad kongresom in vrhovnim sodiščem pridobil neizmerno politično moč. Zaradi svojega značaja in ker je to zanj drugi in zadnji mandat, jo bo tokrat najbrž izvajal brez zadržkov.

A to še ni najhujše. Za njim se vzpenja senca norega genija, inovatorja in odvisnika od vsakovrstnih drog, najbogatejšega človeka na svetu, ki je v eni noči po volitvah za 13 milijard dolarjev povečal svoje bajno premoženje in s tem moč. Elon Musk, človek neizmernih ambicij, bi rad zavladal svetu. Na tem že dela. A tudi svet je zanj pretesen, zato cilja še na Mars.

Pretiravam? Vrhovni oligarh je prevzel vodilni družbeni medij za politično komunikacijo Twitter, odpustil tri četrt zaposlenih in ga spremenil v bojni stroj Trumpove propagande, neusahljiv vir laži oz. alternativnih resnic. Tesla niso le električni avtomobili, so tudi tesla-boti, humanoidom vse bolj podobni avtomi. Najbrž ni daleč čas, ko bodo korakali na vojnih bojiščih in samodejno odločali, koga ubiti.

Musk že dominira satelitska komunikacijska omrežja, kar pomeni tudi vojaški nadzor vesolja. Danes je Nasa odvisna od Muska, ne obratno. Naš vojni minister Guido Crosetto je ob novih naložbah v sisteme satelitske obrambe priznal, da to pomeni v Muskov Starlink, ker alternative ni.

Nevarnost ni nov fašizem, je dosti hujša. Iz neoliberalne tehno-oligarhije se utegne razviti totalitarna distopija Orwellovega kova. Proti fašizmu je še bil mogoč upor. Ni rečeno, da bo še naprej. Sisteme totalnega kibernetskega nadzora Izrael že testira nad Palestinci v Hebronu in jih trži med diktaturami po svetu.

Morda je upanje, da se ta srhljiva perspektiva nekoliko oddalji od nas, v značaju dveh petelinov. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo, če se bosta Trump in Musk sprla in kdo bo koga.

Kaj pa v vsem tem Evropa? Za Trumpa je le balast, ki se ga želi znebiti. America first! Za drugo mu ni mar. EU ima imenitno priložnost, da se osamosvoji, da postane subjekt. Potem ko sta Barack Obama in Joe Biden s širitvijo Nata na vzhod sprožila vojno v Evropi in zatrla zanjo vitalno energetsko in gospodarsko sodelovanje z Rusijo in s Kitajsko, ji utegnejo Trumpove carine zadati smrtni udarec.

To bi lahko preprečila le politično močnejša EU, manj odvisna od ZDA in bolj odprta v multipolarni svet, z voditelji, ki bi bili sposobni strateškega zasuka za 180 stopinj. Ne sanjajmo! Imamo Ursulo in državnike, ki se že prerivajo, kdo bo prvi poljubil Trumpove copate. Viktor Orbán se je že pognal, za njim Giorgia Meloni, sledijo vsi drugi. Medtem ko ekonomskemu že sledi tudi politično sesutje Nemčije, spet dvigamo meje med nami in strumno korakamo v še bolj ponižujoče hlapčevstvo. Uboga Evropa, ubogi mi!