Prijava
Dark Theme
V prestolnici imperija je vse nared za veliki spektakel, ki se mu pravi demokratične volitve. Britanski sociolog Colin Crouch je pred 20 leti za nov družbeni red, ki ga nadzirajo množični mediji, skoval izraz postdemokracija: »V tem modelu volitve sicer obstajajo in lahko zamenjujejo vlade, toda javna volilna razprava je strogo dirigiran spektakel, ki ga obvladujejo rivalske ekipe poklicnih strokovnjakov v tehnikah prepričevanja in ki se dotika majhnega razpona vprašanj po izboru teh ekip. Državljanske množice igrajo pasivno, nedejavno, celo apatično vlogo, odzivajo se le na signale, ki so usmerjeni k njim. Izza tega spektakla volilne igre se politika dejansko ustvarja v zasebnosti, prek interakcije med izvoljenimi vladami in elitami, ki predvsem zastopajo poslovne interese.«
Pisatelj Gore Vidal je istega leta 2004 pisal, da so že 25 let prej novi bogataši juga in zahoda ZDA najeli igralca Ronalda Reagana, da bi zaigral vlogo predsednika ZDA. Reagan je zaznamoval epohalni prehod v neoliberalizem, za Vidala pa je bil le lutka finančnega in orožarskega kapitala. Noam Chomsky že dolgo trdi, da so republikanci in demokrati v ZDA dve plati ene in iste medalje. Ostrejša je retorika, manjše so v resnici razlike med njimi. Dajmo to upoštevati, ko se kandidata zmerjata, da je Donald fašist, Kamala pa neumna koza. To zahteva spektakel, to navdušuje črede.
Je torej vseeno, če zmaga Donald Trump ali Kamala Harris? Gotovo ni vseeno za vrsto vprašanj - od podnebja do migrantov, človekovih pravic, sociale in zdravstva, enakopravnosti žensk in manjšin, od etničnih do spolnih. Trumpov podnebni negacionizem bi bil katastrofa za planet, vendar niti Bidnov plan zelene preobrazbe ni ustrezal zahtevnosti izziva.
Za obema kandidatoma stojijo finančni interesi, ki usmerjajo unilateralno zunanjo politiko imperija. Razlikujejo se sredstva, ne cilji. Joe Biden je premoč ZDA uveljavljal s posredniškimi vojnami. Harris bi s tem nadaljevala, Trump pa misli svet dominirati s carinami. Navidez bolj miroljubno kot z orožjem, posledice pa utegnejo biti enako krvave.
Velike so osebne razlike. Kamala Harris je uglajena, pomirjujoča, predvidljiva. Trump je nepredvidljiv, brezčuten narcis, egocentrik, sociopat, kot ga je Ali Abbasi upodobil v filmu The apprentice. Pravi lopov.
Pa vendar oligarhi stavijo nanj. Razvpiti Elon Musk je že skočil na njegov voz. Podobno Jeff Bezos. Še pomenljivejša je mlačnost elit Silicon Valleya, ki so nekoč bile složno demokratske, zdaj pa so se potuhnile. Trump jim obljublja znižanje davkov za podjetja na 15 %, potem ko jih je leta 2017 že znižal s 35 na 21 %. Del prihodkov bi kril s carinami, 10- do 20-odstotnimi na uvoz iz prijateljskih držav (oproščen bi bil le Izrael), 60 do 100-odstotnimi iz Kitajske. Paradoks je, da ga delavski in srednji sloj podpirata, ker sta jezna na demokrate zaradi inflacije, ki jim je zdesetkala kupno moč, vendar bi Trumpovi recepti kljub predvidljivim krvavim rezom sociale povečali prav inflacijo in zvezni primanjkljaj.
Bolj dvoumni so demokrati. Harris napoveduje dvig davkov za podjetja in dohodke preko milijona dolarjev na 28 %, premalo, da bi zares učinkovala na že nevzdržno neenakost in prepričala demokratsko levico.
Ko je napovedala kandidaturo, je kazalo, da bo premagala Trumpa. Mnogi so si obetali resnično osvežitev in politični zasuk. Sledila so razočaranja. Na primer s kooptacijo vojne hujskašice Liz Cheney, hčerke Dicka Cheneya, ki je kot podpredsednik vedril v Beli hiši za časa Georgea Busha ml. Cheney je sprožil agresiji na Afganistan in Irak. Demokrati so ga nazivali Darth Vader ali Črna Smrt, po Lucasovi sagi Vojne zvezd. Ni jim ga lahko požreti.
Njegova podpora utegne demokratom odtujiti odločilni delež glasov mladih in manjšin. Isto Bidnova podpora Izraelu. V Michiganu, eni od sedmih držav, kjer naj bi izid odločila peščica glasov, je anketa pokazala, da bi med 300.000 muslimani Trump prevladal z 48 proti 46 odstotkov. Zdi se paradoks, saj je Trump glasnik evangeličanskega sionizma, ki financira judovske naselbine in podpira izraelsko skrajno desnico. Pa vendar je islamska skupnost podporo Trumpu utemeljila prav z razočaranjem nad demokrati. Videli so rezultate njihove politike in morda upajo, da bo s Trumpom drugače. Kot oni še marsikdo v ZDA in izven njih. Bo res tako?
