POD PREPROGO: Desnica jo oblega, v trdnjavi pa vse tiho

Zmaga Alternative za Nemčijo (AfD) na volitvah v Turingiji in na Saškem ni nepričakovana. Dve leti so ankete in izidi lokalnih volitev kazali, da je ta stranka prva na vzhodu in že druga v državnem merilu. Tako je bilo tudi na junijskih evropskih volitvah.

Nobenega presenečenja torej, gotovo pa več razlogov za zaskrbljenost. Mnogi segmenti AfD zaudarjajo po nacizmu in njen vodja v Turingiji Björn Höcke tega ne skriva. Zaradi zgodovinske krivde ostaja nacizem v Nemčiji izobčenec za razliko od Italije, kjer smo se že navadili na ducejevske nostalgije predsednika senata in na vlado z Brati Italije in Ligo, ki po rasizmu in desni retoriki ne zaostajata za AfD. Podobno kot Marine Le Pen v Franciji, Gert Wilders na Nizozemskem, Vox v Španiji, svobodnjaki v Avstriji.

Trend je celinski. Če se nadaljuje, bodo skrajne desnice kmalu na vladi v vodilnih članicah in sami EU. Zato je treba pojav razumeti, poiskati njegove globoke vzroke - fašizem ni vzrok, ampak vselej posledica družbenih kriz - in mu zoperstaviti učinkovito politično strategijo.

Vsega tega v EU ni videti. Še najmanj v dveh vodilnih članicah. V Franciji je Emmanuel Macron na volitvah izkoristil levo Novo ljudsko fronto (NLF), da je zajezil prodor Le Penove, zdaj pa za premierja izbral golista Michela Barnierja, ki bo desnosredinsko vlado najbrž oprl na paktiranje z Le Penovo, le da osami levico. To nima zveze z demokracijo, je pa v interesu elit. Macron je priznal, da kandidatke NLF Lucie Castets ni hotel na čelu vlade, ker bi odpravila pokojninsko reformo, zvišala minimalne plače in, bognedaj!, dvignila davke najbogatejšim.

Še bolj jecljav in ukleščen v oblegano trdnjavo je v Nemčiji Olaf Scholz. Že na evropskih volitvah je vladna koalicija zbrala manj kot tretjino glasov, v Turingiji jih je komaj 10 odstotkov, manj kot tretjino od same AfD in tudi krepko manj od levega Zavezništva Sahre Wagenknecht - BSW (15,8 %) in levice Linke (13 %). Le za spoznanje manj katastrofalen je bil poraz v Saški.

Je kdo slišal avtokritiko? Jamrati nad populizmom nič ne pomaga, še zlasti če vanj pavšalno stlačiš tako AfD kot levo BSW. Slednjo so mnogi mediji celo označili za »levo-rjavo« ali »putinovsko« stranko. Lažje je demonizirati kot skušati razumeti.

Pa niso samo mediji. Komisar EU Paolo Gentiloni je z okopov bruseljske trdnjave BSW označil za »najslabšo levico ... izraz gneva proti vsemu in vsem«. Vodja BSW v parlamentu EU Fabio De Masi ga je ošvrknil s citatom Bertolta Brechta: »Centralni komite je odločil. Ker se ljudstvo ne strinja, bo treba imenovati novo ljudstvo.«

Tudi Stefano Fassina (Italijanska levica) Gentiloniju in etablirani bruseljski levi sredini očita kratkovidnost. Namesto, da bi v BSW videli jez proti desnici in neideološko socialdemokratsko platformo družbene pravičnosti, varnosti, zaščite delavskih in osiromašenih srednjih slojev, jo demonizirajo. Sahri Wagenknecht očitajo pacifizem (oni pravijo »putinizem«) in nasprotovanje za Nemčijo pogubni podreditvi natovski vojaški konfrontaciji z Rusijo.

Mara Gergolet je v pogovoru za Primorski dnevnik točno ocenila, da nemški model, ki je slonel na poceni ruski energiji in izvozu na Kitajsko, ne obstaja več. Dodal bi, da ga je razneslo tistega dne, ko je nekdo (Ukrajinci s podporo ZDA?) razstrelil Severni tok. Nemška vlada odtlej v zadregi molči. Volivci pa so razumeli, kje je vzrok gospodarske krize, ki je prizadela nižje sloje, še toliko bolj na vzhodu, kjer so že bili žrtve združitve ali bolje zahodne kolonizacije nekdanje DDR. Zahod je veliko vložil v njeno prenovo, še več plenil. Danes so zahodne družbe in zasebniki lastniki 80 % nepremičnin na vzhodu, iz katerih so se mnogi morali izseliti. Drug podatek: kar 98 % vodilnih kadrov v politiki, javni upravi in gospodarstvu v državi je zahodnih Nemcev. Plenjenje, izguba socialne varnosti, ki jo je ob vsej nesvobodi jamčil prejšnji režim, in naskok tržnega kapitalizma so izzvali odpor. Če mu ne prisluhne levica, kot to skuša Wagenknechotva, potem se bodo ogrožene množice obrnile le še na AfD.

In slej ko prej bo popustil tudi politični jez, ki neonaci desnico še drži izven centrov oblasti. Kdo se bo z njo prvi povezal? Morda njim ideološko najbližja CSU iz katoliške Bavarske. Kar ne bo dobro. Zadnjič, ko so Bavarci prišli na oblast v Berlinu, je to bilo z nekim Adolfom Hitlerjem.