POD PREPROGO: Dajmo priložnost multilateralizmu

V ruskem Kazanu je od torka letni vrh držav skupine Brics. Rast te ekonomske in geopolitične alternative imperiju ZDA, ki zatonu kljubuje z vojaško premočjo, je v ozadju vojnih žarišč. V Ukrajini in Palestini soočanje že poteka z orožjem. Zemljevida držav, ki podpirajo Ukrajino in Izrael, se skoraj povsem prekrivata. West versus the rest - Zahod proti ostalim.

Tretja fronta je na Pacifiku, kjer raste napetost med Kitajsko in Tajvanom. Kitajska zahteva nazaj svojo nekdanjo provinco, kamor so se po Maovi revoluciji zatekli poraženi nacionalisti. ZDA Tajvana ne priznavajo kot suvereno državo, a so se kljub temu postavile po robu kitajski nameri. Še bolj kot za tajvanske mikročipe gre spet za strateško soočanje ZDA-Kitajska oz. Zahod-Brics.

Na vseh treh frontah vre v pričakovanju izida štiriletnega obreda, ki mu v prestolnici imperija pravijo demokratične volitve. Do razpleta velikega spektakla v Washingtonu bo v Kazanu mogoče razumeti ambicije druge strani.

Kratico Bric je leta 2001 skoval Jim O’Neill, analitik Goldman Sachsa, ki je svetoval vlaganje v Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko, ker da bo gospodarska rast teh držav zaznamovala 21. stoletje. Leta 2009 se je četverica res povezala, da bi uskladila interese in kljubovala premoči dolarja in Zahoda. Dve leti kasneje so z vstopom Južne Afrike postali Brics, lani pa Brics+, ko so medse sprejeli še Egipt, Etiopijo, Iran, Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate.

Ruski diplomat Jurij Ušakov, organizator vrha v Kazanu, trdi, da države Brics že pomenijo 35,6 odstotkov globalnega BDP, medtem ko dosega zahodni G7 le 30,3 odstotka. Washingtonski Mednarodni denarni sklad (IMF) odvrača, da je razmerje še vedno 43 proti 29 odstotkom v prid G7, četudi priznava, da se razlika manjša.

Protislovni podatki so sad različnih metod izračunavanja. IMF upošteva absolutno vrednost, Ušakov pa BDP po pariteti kupne moči. Manj sporni so drugi pokazatelji. Države Brics pokrivajo 36 odstotkov celin, štejejo 45 odstotkov prebivalstva (3,6 milijarde proti milijardi vseh držav Nata), presegajo 40 odstotkov proizvodnje nafte in četrtino globalnega izvoza.

Demografsko so v vzponu, njihova gospodarstva kljub zastojem rastejo trikrat več kot v državah G7. Goldman Sachs v scenariju za naslednjih 50 letih napoveduje, da bo Kitajska že leta 2050 prehitela ZDA, kmalu zatem pa še Indija. Leta 2075 bodo ZDA na tretjem mestu, za njimi pa po vrsti Indonezija, Nigerija, Pakistan, Egipt in Brazilija. Naslednja država G7, Nemčija, bo šele na 9. mestu.

Razume se, da je večji del planeta vse bolj nejevoljen, ker si zahodni direktorij lasti pravico odločanja za ves svet. Na vrata Brics zato trka že kakih 40 kandidatk, od teh je 18 na čakalni listi za sprejem. Med njimi so Alžirija, Gabon, Indonezija, Kazahstan, Kongo, Kuba, pa še Pakistan, Venezuela, Nigerija in Palestina. Levantsko prebrisani Erdogan je prav tako že vložil prošnjo. Turčija bi tako postala prva država Nata z eno nogo tudi na drugi strani.

Zahod te stvarnosti ne more več preprosto likvidirati kot »Putinove prijatelje« ali z ideološko lažjo spopada med demokracijami in avtoritarnimi režimi. Mnoge države Brics so nesporno demokratične, po drugi strani pa je Zahod z dvojnimi merili do Rusije in Izraela zatajil vsakršno etično superiornost glede človekovih pravic, demokracije in mednarodnega prava.

V Kazan so povabili tudi generalnega tajnika ZN, ki jih je v krizo spravil unilateralizem ZDA. Če kje, potem se lahko prav iz Bricsov porodijo zametki nove multilateralne ureditve sveta.

Bricsov ne gre demonizirati, a niti idealizirati. Veliko je v njih nesvobode, zatiranja manjšin in teptanja pravic. Toda Irak in Afganistan sta dokaz, da se demokracija ne izvaža, priboriti si jo morajo ljudstva. Tudi pri nas, kjer so nas »demokratično izvoljeni« pahnili v vojno, ki je večina noče. V mednarodnih odnosih pa sta potrebna dialog in strpnost, diplomacija namesto orožja.

Izziv bi lahko sprejela Evropa, ko bi imela strateško vizijo in bi se osvobodila jarma ZDA. S svojo humanistično tradicijo bi lahko veliko prispevala za pravičnejše mednarodne odnose. A kaj, ko nas vodijo slepci, ki ploskajo groteski z deportacijo migrantov v Albanijo (Starmer, von der Leyen), ali brez sramu trdijo (Scholz), da »nudimo in bomo vselej nudili orožje Izraelu«. Bog se nas usmili!