POD PREPROGO: Brigade Beethoven

Vojna v Ukrajini se bo najbrž končala, kot se je začela: po nalogu ZDA. Oboje, začetek in konec, je tesno povezano s prvim geostrateškim interesom Washingtona - kljubovati Kitajski in kar se da zakasniti zaton ameriškega imperija. Donald Trump je Volodimirju Zelenskemu zabrusil, da kot so ga postavili na oblast, tako ga bodo odstavili. Namig, da je bil nekoč komik, povrhu povprečen, ni naključen.

Končalo se bo, kot je bilo neizbežno in kot so svarili neodvisni analitiki, ki so skušali preglasiti vojne bobne medijsko-političnega establišmenta. Roko na srce: ali je kdo resno mislil, da lahko Ukrajina vojaško premaga Rusijo? Pričakovanje, da se bo Rusija sesula pod težo sankcij, je bilo največja strateška napaka. Še pomnimo, kako je Mario Draghi prerokoval, da se bo Rusija zdaj zdaj ekonomsko zrušila in je Evropejce klical na okope s pozivom »želite mir ali klimo?«.

Pa je Zahod ostal osamljen. Preostali svet je podprl Rusijo ali ostal nevtralen. Blob na čelu zunanje politike ZDA je prepričan v našo večvrednost pridigal o spopadu med liberaldemokracijo in avtoritarnimi režimi. Svet pa ni pozabil, kako je Zahod enostransko bombardiral Srbijo, si prisvojil Kosovo, zasedel Irak in Afganistan, razdejal Libijo, Somalijo, Sirijo. Ruska zasedba dela Ukrajine ni bistveno različna, po krutosti niti ni primerljiva z divjanjem Izraela, ki ga ZDA in EU brezpogojno podpirajo.

Termin Blob zasluži razlago. Skoval ga je nekdanji svetovalec Baracka Obame Ben Rhodes, analitik Stephen Walt pa ga je povzel kot oznako za neokonservativni mikrokozmos, ki vodi zunanjo politiko ZDA. Blob je sluzasta enocelična organska masa brez možganov, ki žre bakterije in se s tem debeli in prekipeva.

V tej zajedljivi oznaki strateške elite prve globalne velesile je nekaj resnice, če drži, da so ga z Ukrajino polomili na celi črti. Sankcije so namesto Rusije spravile na kolena EU, kar je sicer ustrezalo cilju ZDA, da se razbije sodelovanje med EU in Rusijo. Vendar je bilo treba s pogledom na Kitajsko ošibiti tudi Ruse, ne jih pahniti v objem Kitajcev. To je bil strateški polom, ki ga skuša Trump po svoje zakrpati.

Vojaška strategija je prav tako zatajila. Zahod se stara, želi živeti udobno in ne mara v vojno. Drugi naj se borijo za nas, mi jih bomo oborožili. Toda industrijo smo prepustili Kitajski in se raje posvetili finančnim čarovnijam, ki iz denarja proizvajajo denar. Zato niti vojaško nismo mogli bogve kaj pomagati prevaranim Ukrajincem. Sekretar Nata Mark Rutte zdaj trdi, da Rusija letno proizvede štirikrat več topniške municije kot ves Natov sistem od Kalifornije do Turčije. Rusi imajo inženirje in industrijo, ki jih pri nas ni več. Potrosijo pa trikrat manj kot zahodna Evropa. Lani je Rusija v orožje vložila 145,9 milijarde dolarjev, EU skupaj z Veliko Britanijo pa 457 milijard.

Vsa elita EU kljub temu strumno kliče k orožju, hoče mu nameniti 800 milijard, kar bi zrušilo še zadnje ostanke socialne države ter na stežaj odprlo vrata skrajni desnici, ki se napaja v besu in malodušju obubožanih srednjih slojev.

Skupna evropska vojska bi bila odlična ideja, ko bi jo uresničili brez dodatnih stroškov. Ko bi 27 vojsk združili v eno, bi se izmazali ceneje in bili vojaško prepričljivejši. Imamo pa problemček. Za vojsko je potrebna država, kar EU še zdaleč ni. Ker se hiša gradi od temeljev navzgor in ne obratno, bi bilo treba prej poenotiti finance, odpraviti davčne oaze v EU, suverenost z držav prenesti na Unijo in imeti skupno zunanjo politiko. Vojska pride na vrsto zadnja. Evropska vojska brez skupne zunanje politike bi v okviru Nata, če bo Trumpu še mar zanj, bila nekaj takega kot Prigožinova brigada Wagner v Rusiji. Lahko bi jo poimenovali brigada Beethoven, bolje množinsko - brigade, 27 večjih in manjših. Dobro bo že, če se bomo zedinili, kdo je sovražnik, in se ne bomo streljali med sabo.

Proti komu pa bi se borili, če bi se sploh hoteli? Menda ne proti Rusiji, ki se ji še sanja ne, da bi prodirala do Lizbone, kot blodijo hujskači, ko pa je v treh letih komajda zasedla rusko govorečo petino Ukrajine. Tudi Rusija je v demografski krizi. Z viška 149 milijonov je njena populacija že padla na 146, z indeksom rodnosti 1,5 otroka na žensko pa bo do leta 2050 strmoglavila na 126 milijonov, kar ne bo niti dovolj za poselitev njenega neizmernega ozemlja.