POD PREPROGO: Benito Mussolini (ne)častni gost EPK

Sto let je minilo od 24. maja 1924, ko je občinski svet v Gorici kot takrat skoraj vse občine v Italiji podelil častno meščanstvo Benitu Mussoliniju. Jeseni 1923 je parlament odobril zakon Acerbo, ki je z izdatno večinsko nagrado na volitvah 6. aprila 1924 fašistični stranki zagotovil absolutno večino. Iz parlamentarne demokracije je Italija prešla v diktaturo.

V tistih okoliščinah je mogoče razumeti, da se leta 1924 v goriškem občinskem svetu ni našel junak, ki bi se uprl ukazu fašistične stranke, da se po vseh občinah od Alp do Sicilije s častnim meščanstvom uveljavi kult osebnosti vodje fašizma in hlapčestvo celotne nacije. Z redkimi izjemami. Prav tiste dni, 30. maja, je Giacomo Matteotti v parlamentu imel znamenit pokončen govor, ki ga je stal življenje.

25. julija 1943 je fašizem nazadnje padel. Padli so ducejevi spomeniki, slavoloki, butare in preostala režimska ikonografija. Mnoge občine so se že takrat ali v kasnejših letih znebile nečastnega balasta. Gorica ne. Mussolini je ostal častni meščan vse do danes. In bo to še naprej, črna senca na vseh dogodkih GO! 2025, kjer se bo občinska gospoda širokoustila o prijateljstvu, sožitju in imejmo se radi. S figo v žepu in Mussolinijem na častnem seznamu.

Občinski svet je imel priložnost, da se ga znebi. Minilo je stoletje, čez manj kot tri mesece bomo skupaj z Novo Gorico Evropska prestolnica kulture. Svetnica opozicije Eleonora Sartori je prav s tem utemeljila predlog o preklicu častnega naziva. Po sto letih naj bi dokončno zaprli sramotno zgodovinsko poglavje in z dvignjeno glavo stopili na pot sožitja. Predlog je utemeljila nepolemično, v duhu preseganja konfliktov, tako da bi bil sprejemljiv tudi za svetnike večine.

Župan Rodolfo Ziberna ga ni sprejel. Dobrih dvajset minut je bral besedilo, v katerega je strpal karkoli, od ikonoklastičnega rušenja kipov Lenina in Stalina, Bude v Afganistanu, Sadama v Iraku in Krištofa Kolumba v ZDA, pa do latinske damnatio memoriae, glede katere ga je svetnica Rosi Tucci, profesorica klasičnih jezikov, okrcala zaradi nemarnosti in prepisovanja iz Wikipedije. Vsaj bi bil svoj umotvor preplonkal iz uglednejšega vira. Manjkala je le ocena: čista dvojka!

Poln sprenevedanja je bil županov očitek opoziciji, da želi brisati zgodovino. Povsem je preslišal utemeljitev predlagateljice, da ne gre za preteklost, ampak za to, da se - tukaj in danes - odpre novo poglavje. Preklic ne bi spremenil zgodovine, nimamo časovnega stroja, da bi se vračali v leto 1924. Podelitev meščanstva bo v občinskih arhivih ostala za večno zapisana sramota, kot tudi sramota vseh občinskih uprav, ki so si sledile v skoraj 80 povojnih letih in ga niso preklicale. V Gospodovem letu 2024 pa je že skrajni čas, da Mussolinija predamo zgodovini, se otresemo njegove vsiljive sence in složno usmerimo pogled naprej, kot je pozval edini ob glasovanju navzoč slovenski svetnik Aleš Feri.

Še ena cvetka je izstopala v županovem izgovarjanju. Sprva je zatrdil, da tema ne sodi v koalicijski program desne sredine, svetniki naj bi zato glasovali po vesti. V isti sapi pa je dodal, da bo le on spregovoril v imenu večine in da verjame, da se mu bodo svetniki pokorili. Svetnik opozicije Andrea Picco ga je ujel na trnek: »Prav to je značilno za fašizem, da vodja odloča v imenu vseh.«

Svetniki večine so tako molče - 11. novembra 2024! - Mussoliniju potrdili častno meščanstvo. Kar so njihovi kolegi pred sto leti naredili pod prisilo, so tokrat svobodno izbirali. Sebi zato v toliko večjo sramoto.

Kaj pa tisti, ki so se izneverili glasovanju? Med njimi žal tudi slovenska svetnika, Nicol Turri in Walter Bandelj, ki sta se še pred začetkom razprave o Mussoliniju izmuznila iz sejne dvorane. Svetnik SSk se je izgovoril s slabim počutjem. Ne bi imeli razloga, da mu ne bi verjeli, ko ne bi naslednjega dne v sporočilih SSk in SSO vlekel na dan še komunizem in očital levi sredini neusklajenost in nedejavnost, ko je nekoč sama upravljala občino (mar bi vprašal svojega deželnega predsednika, ki je takrat sedel v odboru ...).

Preveč izgovarjanja navadno ni znak čiste vesti. Ali ni, da se ni želel zameriti desni sredini, ki se ji SSk naglih korakov strateško približuje? Pa naj Lojze Bratuž počiva v miru. Danes ni čas za heroje in mučenike. Danes je čas oportunizma in priskledništva.