POD PREPROGO: »All’armi siam razzisti«

Oprostite za italijanščino, a tokrat ni šlo drugače, kot da se za naslov navdihnem v bojni pesmi skvadristov All’armi siam fascisti, ki so pred sto leti - navadno v junaškem razmerju dvajset proti enemu - pretepali in ubijali politične nasprotnike, požigali sedeže delavskih zbornic ali slovenskih društev pri nas. Takrat so svoj prostaški spev skandirali s ponosom.

Odtlej so se časi spremenili. V 21. stoletju, kljub vsej etični dekadenci liberaldemokracij, ni lepo biti zaznamovan kot rasist. Zato je ocena komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope (ECRI), da je v Italiji tako v policiji kot v politiki zaslediti rasizem, med ideološkimi pravnuki nekdanjih skvadristov povzročila nemalo slabe volje.

Se je v italijanske institucije zares ugnezdil rasizem? O tem ni dvoma. ECRI v detajlnem, 48 strani dolgem poročilu navaja vrsto dokazov. Le en primer: 36-letni Hasib Omerović je 25. julija 2022 obležal v komi po 9-metrskem »padcu« z okna stanovanja, kjer so ga policisti pretepali in mučili. Bil je Rom. En policist je priznal krivdo in s svojim pričevanjem obremenil tri nasilne kolege.

V dosjeju ECRI so mnoga pričevanja o etničnem profiliranju, ki ga policijski organi izvajajo nad Romi in Afričani. Pa ne gre le za policijo. Poročilo opozarja, da so rasni predsodki mnogo bolj razširjeni v italijanski družbi. Celo vrhunska športnika, nogometaš Romelu Lukaku in odbojkarica Paola Egonu, sta bila večkrat tarči rasističnih izpadov. Kot onadva še mnogi atleti temne polti, ki so oblekli dres državne reprezentance. Če se to dogaja vrhunskim športnikom, kaj se še tistim na dnu družbene piramide!

Še bolj kot na policijo letijo očitki ECRI na politike, ki s sovražnim govorom ščuvajo proti migrantom in netijo nestrpnost. V poročilu je bogat izbor besed in dejanj Mattea Salvinija in Roberta Vannaccija (ko bi se spustili na še nižjo raven, bi imeli veliko povedati tudi o donedavni tržiški županji, ki rada pajdaši z generalom). ECRI izpostavlja tudi antisemitske, islamofobne in homofobne izpade. Prav te dni je linč katoliških fanatikov Pro vita sprožil bratomorno vojno med Brati Italije proti šefu kabineta ministrstva za kulturo, češ da je »peder«.

ECRI navaja tudi številne izjave premierke Giorgie Meloni, Guida Crosetta in drugih ministrov, zaradi katerih je politični diskurz v Italiji postal vse bolj ksenofoben in podžiga nestrpnost proti beguncem in migrantom. Vlada je poročilo imela na mizi že vsaj tri mesece in k njemu ni imela pripomb. Nasprotno: odvrnili so, da so že uvedli dejavnosti za usposabljanje policistov, s čemer so implicitno priznali obstoj problema.

Zakaj torej zdaj tak vik in krik v bran onečaščeni policiji? Najbrž zato, da bi od sebe odvrnili kritike, saj poročilo politiki očita »nesprejemljive napade na sodnike, ko gre za vprašanje migracij«, in zahteva spoštovanje neodvisnosti sodstva. Napadi na sodnike spodkopavajo pravno državo in promovirajo izključevanje namesto vključevanja migrantov, trdi ECRI. Natanko to, kar se je zgodilo s cirkusom okoli deportacije v Albanijo in nazaj za ceno, s katero bi 16 migrantom lahko zagotovili trimesečno all inclusive križarjenje okoli sveta. Ko so sodniki na osnovi norm EU skušali zakrpati vladni kiks, se je usulo po njih.

Vse zgražanje Giorgie Meloni v bran policije ni nič drugega kot sprenevedanje in preusmerjanje pozornosti proč od odgovornosti politike. Žal se je v to past ujel tudi predsednik republike Sergio Mattarella (bog mu kljub temu čuvaj zdravje!), ko je izrazil presenečenje nad očitki in solidarnost policiji. Politični smisel te izjave je jasen: preprečiti, da bi se fašistoidna vladna večina postavila za edino branilko policije in da se policisti ne bi še bolj nagnili proti desni. Lahko pa bi bil predsednik ožigosal tudi sovražni govor politikov in očitne manipulacije migrantskega vprašanja, s katerimi skuša vlada pozornost javnosti odvračati od bolečih finančnih rezov, ki jih v proračunu uvaja v zdravstvu in drugih socialnih storitvah.

Politični vrh s tem napaja rasistično kulturo, ki se kot maligni tumor širi po vsem družbenem telesu. Mnogo seveda prispevajo ignoranca in predsodki državljanov, ki so te politike izvolili. A bolj kot kdajkoli je v tem primeru na mestu rek, da riba najprej smrdi pri glavi.