PO VOLITVAH V ZDA: Razlogov za veselje je vsekakor malo

Približno polovica Američanov je včeraj z navdušenjem pozdravila zmago Donalda Trumpa, številk nimamo, a tudi v Evropi in pri nas je marsikdo bil vesel nad njegovo vrnitvijo v Belo hišo. Ravno tako bi se preostali del sveta, ki verjetno še nikoli ni bil tako polariziran, veselil v primeru zmage Kamale Harris. V resnici je na obeh straneh bolj malo razlogov za veselje. To pa ne samo zaradi velike razdvojenosti znotraj ZDA, ki so jo prikazale volitve. Zaskrbljeni morajo biti seveda Američani, ki, kljub temu, da so taka velesila, so se morali zadovoljiti z dvema vse prej kot navdušujočima kandidatoma, zaskrbljen pa mora biti večji del sveta, ki ga hočeš nočeš vsekakor pogojuje politika, ki jo ubirajo v Washingtonu, začenši z Evropsko unijo.

Začnimo pri poraženki. Kamala Harris je izraz popolnega pomanjkanja vizije in niza strateških napak v demokratskem taboru. »Osnovni greh« je bil sicer ta, da so Joeju Bidnu dovolili kandidirati, tudi ko je bilo jasno, da bi se v takem stanju težko zoperstavil Trumpu. Pri tem pa je treba omeniti drugi problem, saj v štirih letih Bidnovega predsedovanja sploh niso delali na kakem kredibilnem nasledniku oziroma naslednici. Res je, da je bila Harris njegova podpredsednica, je pa bila medijsko zapostavljena, edini pomembnejši resor, ki ji ga je bil zaupan Biden, so bile migracije. To je bila tudi ključna tema volilne kampanje, na kateri je Trump zgradil svojo zmago, saj je spretno »zavohal« skrbi Američanov, ki se v tem zgodovinskem trenutku najbolj bojijo inflacije oz. visokih cen in nezakonitih migrantov. Z njeno vsekakor prepozno kandidaturo so demokrati ne preveč priljubljeno političarko poskušali čez noč spremeniti v politično zvezdo, kar pa Harris še zdaleč ni, vsaj izven Kalifornije ne, na kar so opozarjali že njeni porazni volilni rezultati v notranji bitki proti Bidnu pri izbiri demokratskega kandidata za predsedniške volitve leta 2020.

Demokrati morajo zdaj pritisniti na gumb »reset«, saj ZDA nudijo šanso, da se politična slika lahko zelo hitro spremeni. Demokratski tabor ima že čez dve leti priložnost, da republikancem predstavi primerno alternativo na vmesnih volitvah. Onstran luže namreč verjetno še najbolje znajo uresničevati Heraklitovo geslo »panta rei« oziroma »vse teče, nič ne miruje«.

Na drugi strani je bil Trump vse prej kot nepremagljiv kandidat, saj ne smemo pozabiti, da ga je pred štirimi leti premagal ravno tisti Joe Biden, ki ga zdaj marsikdo žali in zasmehuje. Sam Trump pa je bil spreten, kot je bilo razvidno iz njegovega govora po zmagi, ker je veliko stavil ravno na politiko proti nezakonitim migrantom, saj je kot prvo izmed prioritet omenil zaščito oz. zaprtje meje ter večjo varnost Američanov. Ti so namreč po atentatu v New Yorku 11. septembra 2001 doživeli pravo notranjo preobrazbo, saj je njihovo tradicionalno zaupanje v boljši jutri tedaj nadomestila anksioznost glede prihodnosti, njihovo odprtost pa so začele ogrožati ksenofobne misli. Ni torej presenečenje, da je Trump omenil ključno temo, kakršno je gospodarstvo, šele po zaščiti meje. Zavedati se moramo, da tudi v Evropi veliko ljudi podpira tovrstne ideje in jim daje večjo težo od tiste, ki jo namenja človekovim pravicam, kot npr. tisti do splava.

Ravno tako se leta 2024 dosti ljudi ne zmeni za moralno in pravno ozadje političnih kandidatov. Ne smemo pozabiti, da je sodišče že pravnomočno obsodilo Donalda Trumpa, ki je bil med drugim protagonist najrazličnejših afer, od gospodarskega do spolnega področja. Ne glede na to je obsojenec na volitvah premagal tožilko.

Ljudje pa se ne zmenijo niti za »gosposkost« oz. doslednost. V športnem svetu velja, da so najboljši športniki tisti, ki znajo priznati poraz. Donald Trump še vedno ni priznal poraza iz leta 2020, kar je 6. januarja 2021 z napadom na Kapitol privedlo do enega najhujših udarcev demokratičnosti ZDA v zgodovini, pred letošnjimi volitvami pa je že namigoval na nepravilnosti pri glasovanju. Goljufali naj bi seveda demokrati. Ker pa je tokrat zmagal, je na vse to pozabil, njegovo volilno zmago namesto nasilja, ki smo mu bili priča po porazu pred štirimi leti, je pospremila pesem Y.M.C.A. iz leta 1978 skupine Village People. V njej izstopa verz, v katerem pojejo, »da mlademu človeku ni treba biti žalosten«. Ne vem, če ta stavek danes drži.