V ospredje italijanske politične scene je na nedeljskih volitvah vdrla ena sama, napovedana, jasna zmagovalka. Ob njej bodo v vladi, parlamentu in zunaj njega sedele bolj ali manj poražene sile, pa čeprav se nekateri vedejo kot zmagovalci. Podatki ne lažejo: Bratje Italije Giorgie Meloni so v petih letih prešli z dobrih štirih na več kot 26 odstotkov glasov, njenim zaveznikom se je podpora (njej v prid) prepolovila.
Demokratska stranka je rahlo izboljšala slab rezultat iz leta 2018, a je dosegla manj od pričakovanega in obtičala daleč pod vrhom. Gibanje 5 zvezd je lahko zadovoljno, saj je pod vodstvom Giuseppeja Conteja precej pridobilo v primerjavi s polomijami zadnjih let, ampak se veseli izkupička, ki je glede na prejšnje parlamentarne volitve manj kot polovičen. Nova sredinska naveza Calenda-Renzi je dosegla nezanemarljiv rezultat, vendar po besedah prvega vsekakor pod pričakovanji.
Leva sredina je nastopila razdrobljeno in sprto, zdaj pa ji je usojenih nekaj grenkih let v številčno šibki opoziciji, pri čemer bo morala napeti vse sile, da bi zajezila konservativne, reakcionarne in protievropske težnje zmagovite desnice. Za to je delno kriv tudi volilni zakon, ki je zmagovalcem zagotovil nadvse udobno večino, zakon, ki je bil zasnovan ravno v levosredinskih krogih.
Na podlagi teh izidov se Italiji torej napoveduje najbolj desna vlada v celotnem povojnem obdobju, in to (vsaj na začetku, do prvega resnejšega spora) s kar trdno večino. Giorgia Meloni je spretno izkoristila idealen položaj, ko so se Bratje Italije sami znašli v opoziciji in tako nabirali podporo nezadovoljnega ljudstva, medtem ko so bili vsi ostali v vladi Maria Draghija. Kdor je v slednji vseskozi dvoumno sodeloval s figo v žepu (tisti, ki rad maha z rožnim vencem in si je šele pred par dnevi premislil glede Vladimirja Putina), je dejansko pogorel.
V dobi populizma je postalo že fiziološko, da vladajoče stranke izgubljajo konsenz, opozicija, ki jeznemu prebivalstvu piha na dušo, pa ga pridobiva. Po Gibanju 5 zvezd so na vrsti postfašisti. Italije zdaj verjetno ne bodo orbanizirali, pravna država ima tu čvrste temelje. Nepremišljene spremembe ustave, napisane na načelih, v katerih se tokratni zmagovalci ne prepoznavajo, pa bi lahko res bile nevarne. Melonijeva in sodelavci tega ne bodo mogli početi sami, kar je dobro. Vse oči, tudi bruseljske, pa tržaške in slovenske, so vsekakor zaskrbljeno uprte v italijanske brate.