PO VOLITVAH: Avtogoli brez golov

Matteo Salvini je še tretjič v manj kot enem letu zabil avtogol.

Prvič ga je dosegel avgusta lani, ko je sam odžagal vladno vejo, na kateri je sedel, ne da bi v zameno izsilil predčasnih volitev, od katerih si je nadejal zmago. Drugič se mu račun ni izšel na evropskih volitvah, ko je stavil na napačnega konja prodora suverenistov v evropski parlament, do katerega ni prišlo. Tako se je tudi v Strasbourgu znašel v opoziciji, povrhu v družbi strank in strančič, zaradi katerih je zdaj etiketiran kot skrajni desničar.Tretjič mu je spodrsnilo v nedeljo, ko je ključne lokalne volitve v »rdeči« Emiliji Romagni spremenil v referendum o sebi in svoji viziji sveta. In je gladko izgubil. A za razliko od Renzija ga »referendum« ne bo pogubil. Salvini se (še) ni izpel.

Brez prevelikih razlogov za veselje je tudi levica. V svojem nekdanjem fevdu se je morala za zmago pošteno potruditi, zanjo se mora zahvaliti tudi gibanju »sardin«. Kar 40 odstotkov volivcev pa se je ob povečani volilni udeležbi opredelilo za suverenistično linijo Lige in stranke Giorgie Meloni, ki sta »požrli« Berlusconija.

Kljub temu, da je bil Salvinijev cilj v Emiliji Romagni zrušitev vlade v Rimu, ta po nedeljskih volitvah niti približno ni močnejša. Demokratska stranka je sicer v njej konsolidirala svoj položaj edinega pravega branika pred desnico, a vprašanje je, ali se ji izplača vztrajati v vladi, ki kaže tako malo opravilne sposobnosti in jo zdaj ogroža tudi razpad Gibanja 5 zvezd na prafaktorje. Gibanje, ki je nagovarjalo volivce, da ni ne desno ne levo, stoji zdaj pred paradoksom, da se mora dokončno odločiti, na kateri polovici igrišča želi igrati, kar je lahko razlog za njegovo nadaljnjo cepitev.

Če kaj, potem so namreč nedeljske volitve Emiliji Romanji in Kalabriji pokazale, da se v Italiji vrača bipolarizem. Desna koalicija je trdna, leva (če sploh obstaja) pa mora pogumen program, privlačna gesla in verodostojne voditelje šele oblikovati.