PO SLOFESTU: Šotor so sprejeli, a ga ne obiščejo

Za novinarje, fotografe, snemalce in sodelavce zamejskih medijev Slofest ni ravno praznik. Malo morje dogodkov, ki jih organizatorji strnejo v tridnevno festivalsko dogajanje, nas namreč postavijo pred nelahke izbire, s katerimi se morda komu tudi zamerimo. In že brnijo telefoni - saj boste poročali tudi o našem srečanju? Zakaj ne boste? Kdaj bo članek objavljen?

Za mnoge Slovence v Italiji je pač oder Slofesta bolj prestižen kot drugi in zato želijo, da se »njihov« dogodek zgodi prav tam (in da mediji to ovekovečijo).

Slofest, za katerega so pred desetimi leti dali pobudo pri Zvezi slovenskih kulturnih društev, je nastal z namenom, da bi se Slovenci v Italiji in zlasti tržaški Slovenci predstavili v mestnem središču, kjer smo se v zadnjih desetletjih zelo zelo redko pojavljali, če izvzamemo veliko demonstracijo ravno na Trgu sv. Antona, s katero smo leta 2000 zahtevali odobritev zaščitnega zakona.

Slofest torej kot priložnost za Slovence, da stopijo v središče mesta, tu pojejo, plešejo, igrajo, kot se jim zljubi. Kot bi bili doma. Da mesto doživijo kot svoje (kar za mnoge med nami še vedno ni samoumevno). A Slofest tudi kot priložnost, ki jo slovenska skupnost nudi neslovenskim someščanom, da spoznajo delček slovenske kulture.

Koliko tega smo po desetih letih uresničili? Marsikaj, a ne vse.

Zanimivo je bilo videti, da so nekateri dogodki na letošnji Slofest privabili mlade družine, ki so si jih »zamejci« ustvarili drugje. Sprehod z Žigo in Isabello je bil na primer zanje priložnost, da otrokom približajo delček svojega rojstnega mesta. Prav tako so Slovenci, Italijani in drugi prebivalci Trsta na številnih vodenih ogledih skupaj odkrivali druge skupnosti (srbsko, grško), ki prebivajo v istem mestu. Matineje za šole se je udeležilo tudi veliko italijanskih učencev. Na Slofestov oder so stopili tudi nekateri italijanski gostje in občinstvu predstavili svoj, drugačen, pogled. Slofest je stopil na pot soočanja.

Po desetih letih je Slofestu uspelo posredovati sporočilo, da je njegov šotor na Borznem trgu ali Trgu sv. Antona norma in ne izjema. Kar je nedvomno razveseljiv uspeh. V njem pa še vedno ni slišati italijanske govorice. Kljub naporu organizatorjev, ki so poskrbeli za simultano tolmačenje številnih dogodkov, so za slušalke zaprosili le redki.

So teme, ki jih obravnava Slofest, in njegova kulturna ponudba nezanimive za večino Italijanov (pa tudi za številne Slovence, ki jih na Slofestu ni videti)? Je format nekaterih dogodkov (beri: prava predavanja) morda neprimeren za poulični praznik? Je promocija posameznih festivalskih dogodkov ustrezna? Ta vprašanja si je zdaj dobro postaviti (in verjamem, da si jih tudi požrtvovalni organizatorji), da bo prihodnji Slofest še bolj uspešen.