Naslov rubrike, Perspektive, nam omogoča, da v teh vrsticah usmerjamo pogled naprej - v svet, ki je pred nami. Vsak teden se tega lotevamo z drugimi očali: enkrat so to očala geopolitika, drugič vzgojitelja, tretjič arhitekta, četrtič kulturnika itd. Danes si nadenimo tehnološka očala.
Po daljši pavzi se torej vračamo v svet tehnike, saj smo ne tako davno, in sicer prvega junija letos, spregovorili o mikročipih. Slednji so sestavni deli elektronskih naprav, niso pa njihov edini sestavni del. Okoli njih je mnogo drugih komponent, s pomočjo katerih izkoriščamo elektromagnetne pojave v svoj prid. Skupna točka vsega omenjenega so nekatere surovine. Gre za petnajst lantanoidov, ki skupaj s skandijem in itrijem tvorijo t. i. redke zemeljske elemente (v ita. »terre rare«). Zakaj se imenujejo redki? Ker jih je malo? Ne, količinsko jih ni tako malo, jih je pa težko najti v večjih koncentracijah na enem mestu (so zelo razpršeni) in zaradi tega je njihova cena visoka (tako z ekonomskega vidika, kakor tudi s socialnega in predvsem ekološkega). Ni naključje, da sta se rudarjenje, povezano z redkimi elementi, in tudi prvi del njihove obdelave uveljavila ravno v državah z najnižjimi ekološkimi (in tudi socialnimi) standardi. Zveni kar neverjetno, da črpamo ključne surovine, na katerih sloni trajnostni razvoj naše družbe, s procesi, ki so izredno škodljivi okolju. Kakorkoli, vsem pravkar omenjenim težavam navkljub so redki elementi nenadomestljivi. Uporabljamo jih dejansko v vseh elektronskih napravah, v električnih motorjih, v sončnih panelih, v vetrnih turbinah itd. Ko pa je neka surovina nenadomestljiva, takoj postane predmet geopolitičnega dogajanja in trenj. Zato je zelo pomemben pogled na geografsko razporeditev teh elementov: največja najdišča se nahajajo v državah BRICS-a (največji proizvajalec je Kitajska, ki pokriva kar 60 % trga), v Združenih državah Amerike in v Vietnamu. Kaj pa Evropa? Slednja trenutno nima dovolj velikih rudnikov, da bi si zagotovila tovrstno surovinsko neodvisnost. Ima pa eno veliko najdišče, ki je zelo obsežno, vendar ni izkoriščeno, razporejeno je po vsem svetu in stalno raste: to so odpadki. Recikliranje redkih elementov je eden izmed velikih izzivov, ki nas čakajo, kajti trenutni delež ponovne uporabe je nižji od odstotka. To pa v glavnem zato, ker tehnološki procesi, ki jih uporabljamo trenutno, niso najprimernejši za ta namen.
Ker je redkih zemeljskih elementov kar nekaj, prostor za ta komentar pa je omejen, sem kot primer za podrobnejšo analizo izbral neodim, ki ga v industriji uporabljamo za različne namene: najdemo ga na primer kot barvilo v steklu ali v zlitinah, ki tvorijo trajne magnete, ti pa so eden izmed ključnih sestavnih delov pri gradnji visokozmogljivih električnih motorjev in pri proizvodnji vetrnih turbin. Povpraševanje po magnetih naj bi se na evropskih tleh v naslednjih sedmih letih (do leta 2030) podvojilo, ampak notranja proizvodnja trenutno krije le zelo majhen odstotek potreb. Recikliranje je torej ključno. Zaradi tega je Evropska unija zagotovila sredstva za raziskovanje na tem področju in prvi rezultati so že na voljo. Raziskovalci so iz odpadkov pridobili magnete, ki imajo podobne lastnosti kot tisti, ki jih izdelujemo iz novih surovin. Obenem se je ta proces izkazal tudi kot varčnejši v primerjavi z rudarjenjem. Kar je še eden izmed tolikih dokazov o tem, kako pomembno je, da se z današnjimi izzivi resno spopademo.
Na koncu mi dovolite še osebno mnenje. Gotovo je med branjem kdo izmed vas večkrat pomislil, da smo nekoč živeli brez teh elementov, te tehnologije ... Res je, ampak ljudi je bilo tedaj na svetu manj in posledice onesnaževanja niso bile še tako vidne in poznane. Družba zadnjih dveh stoletij ni bila (kot mislijo nekateri) zasnovana na trajnostnih načelih in je povzročila svet, v katerem živimo danes: torej svet, ki sloni v preveliki meri na tratenju materialnih dobrin. Bolj kot v preteklost, usmerjajmo pogled naprej in mlajšim generacijam posredujmo informacijo, da živimo v zgodovinskem trenutku, ki je poln velikih izzivov: tehnoloških, socialnih in kulturnih.