PERSPEKTIVE: (Uresničene) sanje o svobodi

Predstavljajte si vrt. Neobičajen vrt, posejan z raznimi cvetličnimi lonci, plastičnimi, keramičnimi, železnimi, odvisno od tega, kar zahtevajo rastline, ki rastejo v njih. Lahko to sploh imenujemo vrt ali je to le kup loncev, ki stojijo drug ob drugem? Korenika se ne dotika korenike, zemlja pa je vse revnejša zaradi monotonije tega, kar raste v njej. Zdaj si predstavljajmo več vrtov, vsak stoji zase, med njimi pa ograja, mreža ali celo bodeča žica. To je neka degeneracija tega, o čemer govori Voltaire v svojem Kandidu. Vsak naj skrbi za svoj vrt; kaj pa, ko se za pravo svobodo od nas zahteva, da združimo vrtove in skrbimo za skupni vrt?

Neke vrste rajski vrt je upodobljen tudi v še svežem filmu Interesno območje (The Zone of interest) britanskega režiserja Jonathana Glazerja. In tudi ta vrt ni pravi vrt, temveč zeleni gaj, ki meji na taborišče Auschwitz. Lepoto poletnega cvetja in razposajenega otroškega vreščanja kar hitro zasenčijo prizori, ki se odvijajo za grmom in ograjo. Kljub temu pa prebivalci pripadajoče hiše, ki živijo v svojevrstnem raju, v svojem loncu z zemljo, niso zainteresirani za dogajanje v zunanjem svetu oziroma so se na grozote že navadili, kot bi nad tistim lončkom kdo postavil stekleni zvon. Kaj pa mi? Smo se tudi mi navadili na grozote in naš glas odmeva na stekleni površini?

Podobno kot vesela družinica Höss smo tudi mi ujeti v svoj lonec, iz njega rastemo in le iz tega varnega zavetja si ogledujemo to, kar je za nas tuje in drugačno, naj bo to po barvi kože, veri, političnih prepričanjih ali čem drugem. Skratka, vsi ždimo na svojem kupčku zemlje, ob nas pa čepi kup predsodkov in seveda strah pred tistim, kar raste v drugih loncih. Nekdo si na obrobju zgradi leseno ograjo, nekateri se obrnejo stran, spet drugi pa pogledamo v smer drugih loncev in se sprašujemo, ali bi jih lahko združili v vrt, zrušili predsodke, meje, sočustvovali v stalnem stanju človekove bolečine in končno dosegli tisto univerzalno svobodo. Takšno svobodo, da moja svoboda ne bo omejevala tvoje svobode, ampak bo pripadala vsem, brez neskončnih togih črt.

V podobnem vrtnem loncu je mogoče rasel tudi velik človek prejšnjega stoletja, ki je razumel, kaj pomeni stiska, in je na današnje tesnobno vprašanje dobil tudi odgovor. Pred stotimi leti se je v Benetkah rodil Franco Basaglia. Človek, po katerem so poimenovali zakon 180/1978, ki je v Italiji ukinil umobolnice, človek, ki je razumel, da je svoboda prava, resnična le tedaj, ko je to svoboda vseh.

Basaglia je namreč razumel, da vodijo nasilje, zloraba moči in zaklepanje v sobane anonimnosti v obratno smer od tega, kar je nekoč veljalo za rešitev. Rešitev je bila nekoč nečloveška, ko je bila realnost takih struktur, tista keramična vaza umobolnic, še nedotaknjena in ko ni nihče podvomil o tem, da v tej nedotakljivi vazi rastejo žlahtna načela v humanih razmerah. Basaglieva revolucija nas je naučila dveh zelo univerzalnih in enostavnih, a kljub temu poglavitnih stvari: prvič, dokazal je, da je alternativa mogoča, in drugič, podvomil je v to navidezno rešitev in strahove v drugih loncih ter dokazal, da je individuum, lonec brez drugih loncev, le črepinja, ki ne bo nikoli postala vrt.

Živimo v družbi, v kateri se posameznik vedno bolj zaveda, da brez medsebojnega povezovanja in sodelovanja ne bomo našli izhoda iz postkapitalističnega vrveža, ki vre pod nami. Danes moramo krvavo nujno ponovno dati prednost potrebam ljudi, ki jih pogosto omejujejo norme, pravila, na katera smo se navadili, a večkrat predstavljajo prav te lonce, zidove, ki nam onemogočajo, da bi si tudi mi upali zgraditi modrega konja. Danes nujno potrebujemo Basaglievo razmišljanje in razumeti moramo, da svobodo drugega, bližnjega potrebujemo, da bomo tudi sami resnično svobodni.

Koliko velja naša svoboda, ko jo omejujeta nesvoboda in trpljenje drugega? Koliko velja naša svoboda, ko se sami ne odzivamo na bolečino, ki jo opazujemo iz lažne idile? Razbijmo lonce, prekoračimo meje, prerežimo bodečo žico, sočustvujmo z drugimi, z drugačnimi in veselimo se, da smo končno svobodni v našem skupnem vrtu, ki bo postal pašnik za modre konje človeške revolucije.