Živijo, Perspektive! Si tudi vi poleti prepevate? Jaz si. Povsod: v avtu na poti v službo, med delom, na sprehodu. Nekateri si prepevajo tudi v dobri družbi. Melodija nam lepo zveni. Kaj pa besedilo pesmi (angl. lyrics)? Poleg not prepevamo tudi besedila. Včasih besedilo na nas pusti še močnejši vtis.
V domači vasi, kjer sem odrasla, smo nedavno praznovali festival narodnozabavne glasbe, tako da smo ves vikend prepevali znane polke in narodne pesmi. Razmišljala pa sem tudi o samih besedilih, njihovi vsebini in pomenu. Čeprav so mi glasbeniki povedali, da je osrednjega pomena to, kako melodija in besedilo skupaj ustvarita pesem, bi se jaz rada ustavila pri samem besedilu. Sprašujem se, kakšna je vrednost vseh teh besedil. In razmišljam tudi širše o vsem, kar zajema področje glasbene kulture. Če poslušam Rihannino pesem Diamonds, je to poezija? Kaj pa Leonard Cohen in njegova Suzanne?
V svojih prispevkih za to že dobro utečeno rubriko sem že večkrat pisala o širini pojma »literatura«, iskala sem njene razsežnosti oziroma ugotavljala, kaj vse obsega. Danes bi rada svoje razmišljanje razširila na področje glasbenih besedil in njihovih tekstopiscev.
Najprej sem za mnenje o tej temi vprašala prijatelje in znance. Njihovi odgovori so bili kar različni. Za nekatere so besedila pesmi že poezija, drugi pa so morda še nekoliko zadržani, saj menijo, da rokerskih besedil ne moremo razglasiti za poezijo, ker je med njimi več razlik, denimo drugačna so po funkciji ali namenu. Kar me je spet postavilo nazaj v leto 2016, ko je slavni ameriški kantavtor Bob Dylan prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Kritike so bile številne, saj so na dejstvo, da so bila s to nadvse prestižno nagrado nagrajena besedila pesmi, ki so bolj ali manj tudi precej popularizirana, mnogi gledali skeptično. Kritike so se pojavljale tako v medijih kot tudi v zapisih strokovnjakov. (Čeprav se je v času mojega študija večkrat odvila razprava o kontroverznosti Nobelovih nagrad in o njihovi objektivnosti, a to je tema za drug prispevek.)
Zbirke pesmi Boba Dylana obstajajo tudi v slovenskem prevodu, na primer Ni še mrak (2016) ali Za zmeraj mlad (2009). Poleg tega slavnega imena pa še drugi kantavtorji izdajajo svoje pesmi v zbirkah. Med njimi je seveda že omenjeni Leonard Cohen, ki je izdal več pesniških zbirk, denimo Knjigo hrepenenja (2011). Lahko bi omenila še nekaj ženskih pevk, ki so svoja besedila vključila v pesniško zbirko. Takšne so Florence Welch (Useless Magic: Lyrics and Poetry), Lana del Rey (Violent Bent Backwards Over Grass), Joni Mitchell (The Complete Poems and Lyrics).
Pogosto pa tudi pesniki pišejo besedila za glasbene izvajalce. To počnejo Feri Lainšček, Gregor Strniša, Rok Vilčnik ter še mnogi drugi znani in priljubljeni slovenski pesniki.
V resnici pa so že v preteklosti dojemali pesmi in njihova besedila kot poezijo. Predvsem na začetku, v antični Grčiji, so določeno vrsto poezije recitirali ob zvoku glasbila. Sprva sta bila torej glasba in besedilo še zelo povezana in se ju je na nek način tudi skupaj izvajalo. V naslednjih nekaj stoletjih se je to še ohranjalo, nato pa sta se začeli glasba in poezija razvijati vsaka v svojo smer.
Večina pesmi ima neko besedilo (čeprav so tudi nekatere Avsenikove polke samo instrumentalne, ko me že še prežema festivalski duh). Zato se poezija in glasba še danes pogosto zamenjujeta in prepletata. Številne pesmi imajo zelo razvita in dodelana besedila. Mnogi izvajalci, kantavtorji, pisci po teme segajo tudi med občutke človeškega bivanja, kot so zapuščenost, osamljenost, nostalgija, nerazumevanje sveta (in še mnogi drugi). Te teme so torej zelo sorodne temam sodobne poezije.
Mnoga besedila dosegajo visoko umetniško raven. Menim pa, da niso vsa glasbena besedila sama po sebi poezija, ki bi jo torej lahko uvrščali med literaturo. Besedilo marsikatere pesmi je preveč preprosto, prostaško in grobo.
Če si torej tudi vi včasih prepevate, vam svetujem, da se zaustavite tudi pri besedilu. In prisluhnete verzom, ki so morda že poezija. Ter se vprašate, ali je to samo pesem ali pa je morda tudi poezija.