PERSPEKTIVE: O identiteti ali o tem, kar čutim, da sem

Vprašanje identitete se v naši glavi porodi predvsem tedaj, ko se moramo predstaviti zunanjemu svetu. Ko odgovarjamo drugim, vedno odgovarjamo tudi sebi.

Vsakič ko me na popotovanjih po svetu kdo vpraša, od kod prihajam, mu odgovorim, da sem iz Trsta. Seveda ne pričakujem, da bo sogovornik Trst poznal, a se mu namenoma tako predstavim, ker lahko tak odgovor sproži zanimivo debato s komaj spoznanim tujcem. Sicer mora biti oseba dovolj radovedna in okoliščine naklonjene daljšemu dialogu, kar pa ni vedno slučaj.

Če bi odgovor poenostavil in odgovoril, da sem iz Italije, bi nedvomno izjavil nekaj resničnega in pravilnega, vendar bi ob tem čutil, da ne podajam celotne slike o sebi. Včasih mi je v pomoč tudi moje ime, ki zveni tako ne-italijansko, da me sogovornik že sam vpraša, kako to, da se tako imenujem, čeprav sem iz Italije. Ime in priimek nas predstavljata: sta med prvimi besedami, ki jih izmenjamo s tujcem, in oznaka, s katero nas bodo prepoznali tudi v bodočnosti. Torej naj bi ime še bolj kot mesto in država, iz katerih prihajamo, predstavljalo naš izvor, znamenje naše identitete. Pogojnik je tukaj obvezen, ker je to držalo predvsem v preteklosti, ko je bilo ime zvesto narodno-kulturni dediščini prostora in družbe, iz katerih so ljudje izhajali. Danes, ko se mnogi zgledujejo po tujih in oddaljenih kulturah, so lahko imena zelo pisana in raznolika ter posledično nepovezana z narodno identiteto.

A vrnimo se k pogovoru s tujcem. V idealnih okoliščinah, ko moram razlagati, kje in kaj je Trst, nadaljevanje zveni nekako takole: »Doma sem iz Trsta, obmejnega in obalnega mesta na skrajnem severnem delu Sredozemskega morja, iz mesta, ki je kulturno stičišče treh velikih evropskih družin - romanske, slovanske in germanske - ter geografsko stičišče Sredozemlja in osrednje Evrope. Danes je Trst v Italiji, a je več kot šeststo let pripadal Avstrijskemu cesarstvu in bil njegovo glavno pristanišče. Pozneje je mesto prešlo pod oblast Italije, a je kmalu postalo del nemškega rajha, jugoslovansko in nato svobodno ozemlje pod angloameriško upravo. Šele potem je znova postalo italijansko.«

V Trstu, tem kozmopolitskem mestu, so od nekdaj domovali številni narodi in še danes v tem prostoru biva avtohtona slovenska narodna skupnost, ki ji pripadam. Torej sem rojen v Italiji, tu sem tudi odrasel, ravno tako sta Slovenca iz okolice Trsta moja starša, zato se doma pogovarjamo v tržaški zahodno-kraški slovenščini. Tudi šolal sem se v šolah s slovenskim jezikom v Italiji. In tako kar sami prideta na dan zgodovina ter razlika med državljanstvom in narodnostjo.

Ni dvoma, da podajanje poglobljenih odgovorov ni vedno mogoče, a predstaviti tujcu svojo identiteto, ne da bi pri tem poenostavljali, ni povsem enostavno, ker je ta kompleksna, mešana in raznolika. Obenem, ko svetu razlagamo o sebi in svojih krajih, ne moremo mimo zgodovine.

Vprašanje identitete je subjektivna zadeva. Čeprav je res, da obstajajo lastnosti, ki si jih delimo, se lahko to, kar neka oseba čuti, razlikuje. Naša občutja so odvisna od subjektivne življenjske izkušnje, ki jo doživlja vsakdo izmed nas.

Družba, zunanja stvarnost, ki nas obdaja in v katero se vsakodnevno vključujemo, nas opredeljuje. In tako sem spoznal, da v Sloveniji veljam za Italijana, da me v Italiji označujejo za Neitalijana, Slovenca, da sem v tržaškem mestnem središču vedno prepoznan kot prebivalec Krasa in da me na Krasu zaradi mojih potovanj in izkušenj v tujini prikazujejo kot svetovljana. Po svetu pa nas imajo vse kar za Evropejce.

S časom sem uzavestil to spoznanje in ko sem med tekom po kraških cestah v zadnjih mesecih o vsem tem razmišljal, sem prišel do definicije lastne identitete, tiste, ki me najbolj predstavlja: Slovenec v Italiji, Italijan v Sloveniji, Krašouc v Trstu, svetovljan na Krasu in Evropejec po svetu. Z eno besedo: tujec. Tujec brez prestolnice. Tujec v smislu biti to, kar drugi niso. Tujec kot negacija tega, kar te obdaja. Tujec, ki nenehno spoznava samega sebe. Tujec, ker me zabava biti tujec med ljudmi: takrat prideš na dan ti, takrat se zaveš sebe in se pokažeš takšen, kot si.