PERSPEKTIVE: Nizkoogljični prehod tudi socialni problem

V svoji zadnji julijski kolumni sem na kratko primerjal različne energetske politike nekaterih evropskih držav. Naj osvežim spomin na zapisano. Pri obnovljivih virih (predvsem pri sončnih in vetrnih elektrarnah) so največji problem velika nihanja v proizvodnji, na kar niso pripravljeni ne električno omrežje ne uporabniki. Danes bom zavzel drugačno perspektivo: ne bodo me zanimale državne strategije, temveč domača poraba.

Poraba električne energije je v Italiji razdeljena po naslednjih deležih (podatki so iz leta 2022): 44 % porabe beležimo pri industriji, 32 % v storitvah, nekaj več kot 2 % v poljedelstvu in 22 % energije porabijo gospodinjstva. Podrobneje si oglejmo industrijsko porabo in porabo v gospodinjstvih, storitve so namreč posebno področje.

Dinamika porabe je v industriji in gospodinjstvih popolnoma drugačna in to moramo upoštevati. Industriji vladata čas in denar: stroji brnijo ne glede na uro, podnebje, letni čas itd. Doma pa energijo uporabljamo za olajševanje hišnih opravil in gretje oziroma hlajenje. Zato pralni ali pomivalni stroj delujeta zgolj nekaj ur tedensko, ogrevanje ali hlajenje le nekaj ur dnevno, pečica v kuhinji po potrebi itd. Prilagajanje teh vrst porabe na trenutno energijsko razpoložljivost je veliko preprostejše kot prilagajanje industrijskih aktivnosti. Marsikateri stroj lahko programiramo tako, da opravilo izvaja ob točno določeni uri in potem miruje. To v industriji ni mogoče.

Leta 2019 je Evropska unija uvedla instrument energetskih skupnosti, v okviru katerih lahko posamezniki združijo moči in skupaj izkoriščajo energijo, ki jo pridelajo sami. Te oblike sodelovanja lahko pomenijo prelomno točko s socialnega, ekonomskega in ekološkega vidika. Začnimo z ekonomsko platjo: začetna investicija, ki je največji strošek pri obnovljivih virih, se v energetski skupnosti deli in tako postane dostopna vsem slojem prebivalstva (zelo pomemben faktor). S tehničnega vidika je prilagoditev električnega omrežja na velika nihanja sončne in vetrne energije lažja v manjših strukturah. S socialnega vidika pa so energetsko samooskrbni domovi prednost.

Poglejmo, zakaj. Pristojni državni organ usmerja izbire porabnikov z davki in davčnimi olajšavami. Prehod v nizkoogljično družbo lahko tako država vodi s postopnim zviševanjem davkov na fosilna goriva. Njihova poraba tako postane vse manj donosna in znosna, kar pa naj bi posameznike vodilo k drugim izbiram (gretje s toplotnimi črpalkami, kuhanje na indukcijskih kuhalnih ploščah ipd.). Tak prehod pa zahteva velike začetne investicije, ki si jih lep del prebivalstva ne more privoščiti. V okviru energetskih skupnosti je ekonomska dostopnost takih sprememb veliko večja. To bolj sprosti manevrski prostor države pri usmerjanju energetske politike (prej omenjeni davki in davčne olajšave). Obenem je nezanemarljivo tudi dejstvo, da bi bila tako poraba fosilnih goriv in s tem stopnja onesnaženja nižja predvsem tam, kjer ljudje živijo (v vaseh in mestih). Kaj pa problem nihanja v proizvodnji in podobno? Energije iz obnovljivih virov, ki jo proizvede energetska skupnost, nikoli (ali skoraj nikoli) ne vnesemo v državno omrežje, ampak ostajamo pri skupinski samoporabi. S presežki energetske proizvodnje lahko namreč polnimo akumulatorje ali električne avtomobile. Pri tem energijo prodajamo in zaslužek gre lahko energetski skupnosti.

V razmislek naj navedem tudi podatek, da je letni strošek povprečnega uporabnika za električno energijo in plin 1.633 evrov, za avtomobilsko gorivo pa 1.204 evrov. Skupni znesek je 2.837 evrov letno, torej znatno premajhen prihranek za katerokoli investicijo posameznika. Če pa vzamemo v poštev 30 uporabnikov, je skupna vsota že 85.000 evrov (letno!). V slogi je moč, nič novega.

Za zaključek mi dovolite še kratek komentar zapisanega: moja želja je, da bi kolumne o energiji spodbudile razmislek in željo po večji informiranosti. Ni pomembno, ali se strinjate ali ne. Pomembno je oblikovanje izhodišč za debato in konstruktivni dialog, ki ga danes v družbi vse bolj pogrešamo. Konstruktivni dialog išče rešitve in jih pogosto najde. V spominu mi je za vedno ostal nauk stavka, ki ga je izrekel uspešen podjetnik: »Ne obstajajo problemi, obstajajo samo rešitve.«