Prijava
Dark Theme
Prvega januarja 2025 se bo upokojitvena starost na Kitajskem dvignila s 60 na 63 let za moške in s 55 na 58 let za ženske. Istočasno je Peking napovedal tudi ukinitev dolgoletne prakse posvojitve kitajskih otrok v tujino: v prihodnje bo tujim državljanom posvojitev otrok dovoljena le, kadar bodo ti v sorodu.
Kitajska vlada je leta 2016 preklicala politiko enega otroka in tako parom omogočila, da imajo dva otroka. Država je eno izmed svetovno najbolj znanih družinskih politik izvajala od leta 1979, da bi zmanjšala število svojih prebivalcev. Kitajska komunistična partija politiki enega otroka pripisuje zasluge za preprečitev 400 milijonov rojstev in za dramatičen gospodarski vzpon države, ki se je začel v 80. letih prejšnjega stoletja.
Vendar je bil človeški davek ogromen: politika je povzročila prisilne sterilizacije, detomore in splave, ki jih je navadno pogojeval spol otroka, saj je večina staršev, postavljena pred izbiro enega samega otroka, raje obdržala novorojenčka moškega spola. Od moških se namreč tradicionalno pričakuje, da bodo glavni skrbniki družine in nadaljevalci družinskega imena. Novorojene deklice so starši v najboljšem primeru oddajali v sirotišnice ali v posvojitev; da bi preprečila morebitne splave ali zapustitve dojenčic, je vlada razkrivanje spola nerojenih otrok pozneje prepovedala in ta prepoved je v veljavi še danes.
Tovrstna dejanja so povzročila velik družbeni problem - dramatično neravnovesje med spoloma -, na katerega so strokovnjaki že dolgo opozarjali. Njihove napovedi so se uresničile že pred leti, saj se je razlika med številom moških in žensk sčasoma povečala do te mere, da današnji presežek znaša vsaj 30 milijonov moških.
Danes ima Kitajska eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu: leta 2023 je število rojstev padlo na rekordno nizkih 9 milijonov. Ob sklicevanju na spoštovanje človekovih pravic poskuša vlada na vse možne načine spodbuditi mlade pare k poroki in rojevanju otrok, vendar neuspešno. Kot odgovor na krizo pa država že dolga leta uporablja tudi nenavadno strategijo: namesto da bi iskala vzroke težav in ustrezne rešitve, samske ženske, starejše od 25 let, raje sramoti z oznako »shèng-nu«, kar pomeni dobesedno »ženske-ostanki«.
Vendar so tudi kampanje, ki poskušajo mlade ženske brez moškega partnerja prikazati kot nepopolne, neuspešne: da bi pritegnila moškega, se od ženske pričakuje, da živi kot »hua píng« oziroma kot prazna vaza, ki čaka, da jo cvetje napolni in dopolni (ali v še slabšem primeru, da živi kot navadni jogurt, čakajoč, da ji moški doda svoj najljubši preliv). Mlade Kitajke pa takšno vizijo para zavračajo, saj so vse pogosteje finančno neodvisne in izobražene ter imajo bogate življenjske in delovne izkušnje. Mnoge v nedogled iščejo idealnega partnerja, pri čemer raje tvegajo samstvo, kot sklepajo kompromise.
Nasploh pa mladi pari in tudi drugi ljudje med razlogi, zakaj nimajo otrok, zlasti v večjih mestih navajajo visoke življenjske stroške: večina mladih odraslih zasluži toliko, da lahko preživlja sebe, ne more pa si privoščiti preživljanja družine. Navajajo pa tudi šibko podporo ženskam na delovnem mestu ter pričakovanja izvorne družine, katerih člani imajo pogosto še zelo tradicionalen pogled na vloge spolov; takšna prepričanja predvsem med mlajšimi ženskami zbujajo odpor. Torej tako mladi Kitajci kot Kitajke iz istih razlogov danes zelo težko najdejo partnerja. Vzporedno z izrazom »ženske-ostanki« se tako zdaj pojavlja tudi pojem »shèng-nan« oziroma »moški-ostanki«: podobno kot ženske mnogi mladi Kitajci danes raje izberejo samsko življenje, saj jim to prinaša več svobode in finančne samostojnosti.
V raznih intervjujih v medijih, med katerimi so številni na Kitajskem prepovedani, mladi Kitajci razmišljajo nekako tako: če država glede spoštovanja človekovih pravic misli resno, bi morala nemudoma prenehati s tako invazivnim nadzorom nad odločitvami ljudi v zvezi z načrtovanjem družine in številom otrok.
