»Mladi lahko spremenimo svet, ker smo gorivo tega sveta.« Te besede mi je v mikrofon zaupal Patrick Zaki. A pojdimo po vrsti.
Ljudje smo večkrat sopotniki svojih življenj. Z izjemo tistih primerov, v katerih lahko vzamemo vajeti v svoje roke in si sami začrtamo pot, pogosto le pasivno prisostvujemo grozotam, ki se odvijajo okoli nas. Med aktualnimi so denimo genocid v Gazi, nepravične sodbe, izrečene novinarju Julianu Assangeu, ki jim ni videti konca, pa tudi zaskrbljujoča, diskriminatorna in fašistična vizija oziroma uprava trenutne italijanske vlade. Mimogrede, verjamem, da predvsem izraza »genocid« in »fašističen« v nekaterih zbujata ogorčenje. Vendar živimo v času, v katerem se je treba opredeliti. Dobro vemo, da ti, če se ne opredeliš za antifašista, ne preostane drugega kot oznaka brez predpone »anti-«. Enako velja za druge realnosti. Dejstvo je, da besede v sebi nosijo katastrofalno, revolucionarno moč, in ravno na podlagi izbranih besed si ljudje ustvarjamo podobo sveta. Odgovornosti torej ne smemo prezreti.
Marca letos sem za oddajo #Bumerang na Radiu Trst A posnela krajši pogovor s Patrickom Zakijem, aktivistom in borcem za človekove pravice. Želela sem predvsem razumeti, kako je prišlo do tega, da nas, ljudi, vse pogosteje izkoriščajo kot sredstvo, namesto da bi bili cilj. Patrick Zaki to odgovornost, ki je lahko le odraz predhodne neodgovornosti, pripisuje dediščini patriarhata, kapitalizma in številnih idej, za katere večina misli, da so prave: »Odraščali smo v kolonizaciji. Odraščamo v idejah, ki so tuje tudi človeku samemu. Smo priča vojnam in težkim časom. Mislim, da je kapitalizem glavni razlog za marsikaj, s čimer se danes soočamo. Politike, ki izključujejo druge, so razlog za to, kar se nam sedaj dogaja. Naša dolžnost je, da zagovarjamo pravičnost, da ozaveščamo druge, da naredimo vse, kar je v naši moči, da vse to ustavimo, zašijemo rano.« Kakšna je torej moralna dolžnost vseh nas? Kaj lahko naredimo predvsem takrat, ko mislimo, da je naša pomoč malenkostna? Zaki meni, da se ljudje trudimo po svojih najboljših močeh.
»Na ulicah po vsem svetu ljudje prosijo za prekinitev ognja [v Gazi]. Zahtevamo, da se genocid konča. Težava je predvsem v vladah, ki v to ne verjamejo. Nekatere so napačno prepričane, da je nadaljevanje vojne zmagovalna odločitev. Umirajo otroci, ženske. Mislim, da bi se svet spremenil, če bi to izkušnjo doživela bela oseba. Ampak ni tako, ker ne gre za zahodnjake, temveč za revne ljudi iz tretjega sveta, ki so temnopolti in muslimani. V tem je krivica.« Vlade resda gredo svojo pot, vendar lahko in tudi moramo nad njihovimi diskriminatornimi izvajati pritisk. Pri tem gre zasluga vsem, še posebej mladim, ki se v teh mesecih organizirajo, ki protestirajo, zasedajo in zagovarjajo temeljne človekove pravice drugih, obenem pa uveljavljajo svoje pravice do svobodnega mišljenja, izražanja in protesta. Gre za tiste mlade, ki so pred štirimi leti pritiskali na italijansko-egiptovske diplomatske odnose, predvsem preko javne razprave, ki je privedla do osvoboditve Patricka Zakija. Zaki torej dobro ve, kolikšno moč imajo mladi ter koliko možnosti in priložnosti obstaja, da dosežemo spremembo: »Mladi imamo možnost, da spremenimo to, kar nas obdaja. Imamo priložnost, da spremenimo način razmišljanja v svetu. Svet lahko spremenimo, ker smo gorivo tega sveta. Glede novih generacij sem zelo zelo optimističen. Vidim veliko mladih intelektualcev, novih generacij, ki sanjajo o demokraciji, o sprejemanju drugih, o tem, da bi premagali rasizem. Veliko dobrih temeljev je. Želim si, da bi bili v položaju, s katerega bi v svetu dosegli resnične spremembe.«
Izrecno mi je v spominu ostal še en Zakijev stavek: »I will have all my rights« oziroma »zagotovil si bom vse svoje pravice«. Naj bo to vodilo za vse nas. Vsi lahko imamo vse pravice, včasih moramo le vzeti vajeti v svoje roke in si jih izboriti.