PERSPEKTIVE: Kam je šla zdrava kmečka pamet?

Ko potujem, vedno opazujem arhitekturo in urbanistično razporeditev mest. Čedalje pogosteje opažam, da se pri načrtovanju stavb in mest le redkokdaj upošteva okolje, v katerega sta mesto oz. stavba postavljena. Upoštevanje okolice, podnebnih in drugih lastnosti kraja je za dobro načrtovanje ključnega pomena. Dobro načrtovanje je trajnostno, prostor pa je oblikovan po meri človeka, ki je osrednjega pomena. Danes pa se na človeka, ki je navsezadnje glavni uporabnik prostora, pogosto pozabi. Prav tako se zanemarjata trajnost in energetska pasivnost stavb, kar je v času, ko bi morali biti na ta dva vidika še posebej pozorni, še dodatno zaskrbljujoče. Preveč se poudarjata oblika in estetika. Takšno estetiko bi označil za prazno, ker ne temelji na funkciji. Ko estetika in oblika ne upoštevata funkcije, sta sami sebi namen.

Tudi sam sem na začetku svoje študijske poti pri načrtovanju velikokrat izhajal iz oblike. Tako so me učili. Spomnim se primera, ko smo zmečkali list papirja in ga postavili na mizo. Predstavljal naj bi obliko objekta. V to obliko smo morali nato namestiti prostore. Tak pristop mi je povzročal težave, saj večkrat nisem vedel, kako naj razdelim prostor. Slutil sem, da to ni prava pot, vse dokler nisem srečal profesorja, ki mi je na zelo enostaven način razložil, da je oblika posledica funkcije.

To ugotovitev bom obrazložil s konkretnejšimi primeri. Minuli vikend sem odpotoval na Malto. Nastanjen sem bil v hostlu v mestu San Giljan. Mesto je konglomerat stavb, večinoma stanovanjskih, ki so zgrajene na gosti mreži. Vse ulice in ceste so prevozne, enopasovne ali dvopasovne. Parkov ni, prav tako ni dreves. Ko se sprehajaš po mestu ali sediš pred lokalom, te muči vročina. Dan pozneje sem obiskal Valletto, glavno mesto Malte. Gradnja današnje prestolnice se je začela leta 1524. Obdaja jo obzidje, visoke stavbe pa so porazdeljene na pravokotni ulični mreži. Skoraj vse ulice so ozke, stavbe pa tri- ali večnadstropne. Zaradi takšnega načrtovanja je temperatura v mestu nižja kot na odprtem: ozkost ulic in višina stavb preprečujeta neposredno sončno sevanje. Poleg tega se med ulicami ustvarjajo koridorji hladnega zraka. Širše ulice so večinoma postavljene le v smeri severovzhod-jugozahod, kar pomeni, da nanje posije sonce samo tedaj, ko temperatura ozračja ni zelo visoka (zjutraj in pozno popoldne). Glavna ulica, ki je najširša, se dvakrat odpre v trg, oba trga pa sta posajena z drevjem in grmičevjem, ki polepšajo prostor in obenem nudijo hladno senco. V primerjavi s prejšnjim mestom sta počutje in ugodje v Valletti neštetokrat boljša oz. večja.

Tudi ko pogledamo stavbe, lahko opazimo, da so bile pri načrtovanju izbrane rešitve, ki bi kljubovale izredni vročini. Tradicionalne malteške balkone zapirajo lesene stene, da so videti kot veranda. Na balkon se vstopa iz največjega prostora v objektu, torej iz dnevne sobe. Ta ima edina veliko okno, ki dobro razsvetli velik prostor, vendar jo pred prekomernim segrevanjem varuje prav omenjena lesena veranda. Stropi hiš so visoki, kar omogoča boljše kroženje zraka ter daje prostoru širino in pomembnost. Estetika kot posledica funkcije.

V San Giljanu so fasade vseh stanovanjskih stavb zastekljene, tako da skozi velika okna v notranjost pronica vročina. Težavo rešujejo s klimatskimi napravami, ki delujejo brez prestanka. Dobro vemo, da klimatske naprave žal ne pripomorejo k reševanju problema segrevanja ozračja, ampak ga dolgoročno gledano še poslabšajo. Vendar v zgodovini arhitekture obstaja še mnogo primerov, ko je človeški um našel trajnostne rešitve za hlajenje stavb. Denimo iranski badgir, ki je kot nekakšen visok dimnik s stranskimi odprtinami: vanj vstopa hladen zrak in iz njega izstopa vroč. Imamo tudi nekaj primerov sodobnejše arhitekture, ki je pozorna na to temo. Fasado nebotičnika Bosco Verticale v Milanu obdajajo korita s posajenim grmičevjem in drevjem, ki tako ustvarjajo naravni ščit (izolacijo). Za znižanje povprečnih temperatur v mestih so bistveni tudi pogozdovanje, urejanje parkov in zelenih ulic. V mestu Medellín v Kolumbiji jim je s takšnimi ukrepi uspelo znižati povprečno temperaturo za cele tri stopinje Celzija.

Mislim, da je pametnih rešitev še in še, sploh danes, ko se gradbena tehnologija iz dneva v dan izboljšuje. Le bolj smotrno in dolgoročno bi morali usmeriti svoj pogled. Znova je prišel čas za renesanso, ki postavlja človeka za merilo vseh stvari.