PERSPEKTIVE: Kam, Evropa?

Z današnjim prispevkom začenjam vsebinsko povezan niz, čeprav bo mogoče posamezne kolumne v njem brati tudi ločeno.

Evropa je kolonija Združenih držav Amerike. Danes, ko je umanjkal še strateški odnos med Nemčijo in Rusijo pri dobavi energetskih virov, ki je zagotavljal delno avtonomijo evropske lokomotive, smo še toliko bolj odvisni od Washingtona. Vojna v Ukrajini je najbolj pretresla prav Nemčijo, ki je od združitve dalje lahko razvijala svojo ekonomijo zaradi treh glavnih stebrov: poceni ruskih fosilnih goriv, poceni kitajske delovne sile s posledično rastočim trgom in zagotovljenim ameriškim vojaškim dežnikom. V zadnjem letu se je ta paradigma porušila. Dobava ruskega plina je drastično zmanjšana, odnosi s Kitajsko so podvrženi diktatom Američanov, vloga ameriške vojaške tehnologije pa je bistvena, ker je nemška vojska še zastarela. Ni naključje, da je Nemčija v recesiji.

Zveza Nato je od vsega začetka nastala tudi s ciljem, da zadržuje Američane v središču, Ruse zunaj in Nemce v podrejenem položaju. Ta misel seveda ni moja, a sem jo zadnje leto večkrat prebral v različnih prispevkih revij z geopolitično tematiko in se z njo strinjam. Naj še dodam, da je od odhoda Merklove Nemčija brez političnega liderja, in slika je s tem dokončana.

Na vojno v Ukrajini smo se v Evropi sprva odzvali z mešanimi občutki, oziroma smo skušali rusko invazijo razumeti (kar ne pomeni opravičiti) na različne načine. To je logično, ker ne obstaja ena sama Evropa. Tu bi poudaril predvsem razlike, tako politične kot kulturne, ki so še vedno opazne med vzhodno in zahodno Evropo. Prva (tu imam v mislih predvsem Poljsko in baltske države) komaj čaka, da se lahko Američanom pokaže kot nov in edini resnično zanesljiv zaveznik na evropskih tleh. Zahodna Evropa pa (denimo Francija, Nemčija) do Američanov goji prikrito antipatijo, da ne rečem kar sovraštva, ker jim mora slediti tudi, ko to ni v njenem interesu. Državno tvorbo ali unijo, ki ji ne uspe suverena, avtonomna geopolitična drža, sam definiram kot vazala, hlapca, torej kolonijo.

V svoji viziji je Evropa popolna unija, z enotno monetarno in fiskalno politiko, s skupno vojsko in parlamentom, katerega poslanci so izvoljeni na ravni celine. Je unija, ki na svetovni sceni nastopa s skupnim glasom in ki ima torej tudi skupno zunanjo politiko. Ki suvereno izbira, s kom in kako se bo pogajala, od koga bo nabavljala in komu prodajala. Mislim, da so ZDA evropsko integracijo pripravljene podpreti samo toliko, dokler EU ne bo postala tak samostojen politični subjekt. V takem primeru bi Washington izgubil preveč geopolitične moči nad celino, ki je za zdaj kljub vsemu še vedno glavni oder svetovnega, čeprav dejansko tragičnega dogajanja.

Z žalostjo opažam, da je širjenje EU na vzhod celine po padcu berlinskega zidu povečalo njeno heterogenost, kar zdaj predstavlja oviro, da nastopa EU s skupnim glasom.

Vzhodnoevropske družbe so iz svojega kolektivnega spomina komaj izrinile rusko dominacijo in komunizem. Proces demokratizacije so tam vodile bolj nacionalistično usmerjene osebnosti. Te države gledajo na EU z ekonomskimi očmi, kot na vir bogastva, investicij in ekonomskega razvoja. Doživljajo nacionalistični preporod, nacionalni ponos po dolgih desetletjih tlačenja. Ruse v glavnem sovražijo in na njih gledajo kot na absolutno zlo.

Na Zahodu je situacija drugačna. Tako Nemce kot Francoze z Rusijo povezuje zgodovinska nit. Italijani so bili z Rusi v zadnjih desetletjih v dobrih odnosih. Kulturno gledano so te države bolj liberalne in laične. Demokracija je tu sad liberalnih in progresističnih gibanj. Evropsko unijo so te države ustanovile na ruševinah druge svetovne vojne na podlagi idealizma. Ekonomska unija je v desetletjih postajala čedalje bolj politična. Po mojem mnenju je zmanjkal zadnji korak oziroma bi moral biti korak, narejen leta 1992 v Maastrichtu, še pogumnejši. Takrat, verjamem, so obstajali zgodovinski in politični pogoji zanj. Sprašujem se, ali je to danes še mogoče.

Radi bi, da bi se Evropa pokazala kot akter, ki v novem nastajajočem multipolarnem svetu povezuje, ki goji odnose z vsemi in ki nastopa z neodvisnim glasom. Leto 1945 je namreč že zdavnaj za nami.