PERSPEKTIVE: Kako srečni smo mladi (zamejci)

Prejšnjo soboto sem se želel izogniti gneči na Barcolani, zato sem zbežal v Benetke, prepričan da bo v tem jesenskem času in na edini sončen dan v deževnem tednu v mestu le malo turistov. Ko pa sem prišel v Benetke, sem ugotovil, da je isto briljantno idejo imelo tudi zelo veliko drugih ljudi, tako da sem se na koncu znašel v nadvse obljudenem mestu. Pred muzeji in galerijami so bile tako dolge vrste, da sem se vdal v usodo in se odločil, da se bom le sprehajal. Svojo pozornost sem zato posvetil ljudem. Ne vem, ali ste si kdaj vzeli čas, se kam usedli in opazovali mimoidoče, saj je to lahko zelo zanimivo početje. Ključno je, da ljudi ne sodimo, ampak se le osredotočimo na tisto, kar se dogaja pred nami, da prisluhnemo svetu tukaj in zdaj. Gre za neke vrste čuječnost.

Pred mano so se sprehajali zelo različni ljudje: ženske, moški, mladi, stari, osebe azijskih potez, temnopolti, Kavkazci, visoki, nizki, suhi, debeli, športno in elegantno oblečeni ljudje, nekateri v kratkih hlačah, japonkah in kratki majici, drugi s čepico, bundo in vsem potrebnim za kljubovanje težki zimi. Pred mano se je vil zelo kozmopolitski »talilni lonec«. Globalizacija v malem. Tudi jeziki, ki so jih govorili ljudje, so bili zelo različni. Številne sem prepoznal, določene tudi razumel. Vse to mi je dalo misliti o tem, kako srečen sem. Živimo v času, ko se pogosto pritožujemo, naj smo do tega upravičeni ali ne. Res ni vse »rose e fiori«, kot pravi italijanski pregovor, ampak v vsem tem kaosu je naša mlada generacija srečna. Srečni smo, ker smo prva generacija, ki ima širok dostop do vseh stopenj šolanja in ni deležna pritiskov po opustitvi šole zaradi potrebe po delu. Seveda to ne velja za vse, tega se zavedam in sem zato toliko bolj srečen in hvaležen svojim staršem. Srečni smo, ker nam je šolanje, vključno z univerzo, omogočilo razvoj številnih kompetenc, s katerimi lahko razumemo in tolmačimo svet. Če pogledamo širšo globalno sliko, je sicer na svetu še vedno preveč oseb, ki te sreče nima. Srečni smo, ker smo zrasli v obdobju, v katerem je učenje tujih jezikov postalo cenjeno in široko dostopno, tako da vsi (spet razen redkih izjem) govorimo vsaj tri jezike. In prav na jezikovnem bogastvu se je moja pozornost ustavila.

Od malega sem v šoli poslušal, kako srečni smo lahko zamejci, ker smo dvojezični, in kakšna redkost je to na svetu. Pozneje pa sem na univerzi odkril, da je na svetu veliko dvojezičnih otrok. Poleg nas so že samo otroci migrantov dvojezični. S tem ne mislim samo na tiste priseljence, ki so prišli razmeroma nedavno, ampak tudi na Srbe, Albance, Grke in vse druge manjšine v Trstu in okolici. Naša generacija nasprotno od prejšnjih uživa širok dostop do učenja raznih tujih jezikov. Nekoč so v šolah učili samo nemščino ali francoščino. Nemščini in francoščini so nato dodali angleščino, ki je druga dva jezika sčasoma pahnila v kot. Angleščini so se postopoma dodajali še drugi tuji jeziki, na primer španščina in portugalščina. Danes se v nekaterih šolah učijo tudi kitajščino (pravzaprav kantonščino, ki je le eden izmed številnih jezikov na Kitajskem) in arabščino. Vse to kaže, kako se spreminja svet oziroma kako se spreminja percepcija, področje delovanja naše družbe. Če se je naš svet še nedavno nagibal predvsem k Avstriji in Nemčiji, je proces amerikanizacije v 80. in 90. letih preusmeril pozornost k angleščini. V začetku novega stoletja pa smo dognali, da angleščina sicer res omogoča sporazumevanje po vsem svetu, a po drugi strani v pogovor vsiljuje neke vrste neosebni filter, ki v precejšnji meri izniči dodano vrednost, kakršna je značilna za pogovore v prvem jeziku.

In res sem prejšnjo soboto v Benetkah spoznal, kako srečen sem, da govorim in razumem številne tuje jezike. Koliko informacij lahko pridobim, koliko prijateljstev lahko sklenem, koliko izkušenj, čustev in še marsičesa drugega lahko doživim, ker govorim tuje jezike, ker v stik z drugimi stopam brez filtra. Kako srečni smo mladi; res je sicer, da se pogosto pritožujemo nad svetovnimi problemi, ampak to počnemo prav zato, ker se zavedamo velike sreče, ki jo imamo.