Prijava
Dark Theme
Komunikacija je ključna sestavina vsakdanjega življenja, saj močno vpliva tako na medsebojne odnose v našem ožjem krogu kot na celotno svetovno politiko. V sodobnem svetu, v katerem smo nenehno povezani prek družbenih omrežij, od TikToka do Instagrama, Facebooka in Twitterja, lahko dodelana komunikacija vidno in dolgotrajno vpliva na širše občinstvo.
Mediji vsakodnevno zagotavljajo tok novic in informacij, ki se nanašajo na našo neposredno, bližnjo resničnost, ter novice širšega spektra, ki zaobjemajo svet okoli nas. Informiranje je pogosto tako obsežno in vseprisotno, da ga posameznik sam po sebi ne more obvladovati. Smo potencialno najbolje obveščene osebe vseh časov, a kaj, ko v resnici sploh ne obvladamo resničnosti. Zdi se nam, da poznamo kontekste in vse glavne informacije, konkretno pa so to le koščki celotne slike.
Prihod novih tehnologij in digitalnih medijev je v zadnjih desetletjih popolnoma spremenil način komuniciranja in porabe informacij. Tudi sama publika, ki se je razširila na svetovno raven, ima v medsebojnih interakcijah veliko več moči. Danes lahko javnost aktivno sodeluje pri ustvarjanju in širjenju novic, deli svoja mnenja in izkušnje. Vedno več je tudi napačnih prepričanj o osebni ravni poznavanja določenih tem in napačnih percepcij kulturnega in vrednotnega sistema družbe. Še bolj zlahka se širijo stereotipi in predsodki, realnost je poenostavljena in zato večkrat tudi popačena.
V tej mreži izmenjavanja informacij so tudi politiki dobili svoj oder, s katerega vzpostavljajo neposreden stik z javnostjo, širijo svoja sporočila ter vplivajo na javno mnenje. Za neposredno komuniciranje uporabljajo nepogrešljiva orodja in tako obidejo tradicionalne medijske kanale in posrednike. Vloga medijev kot whatchdog se zmanjšuje, veča pa se politična polarizacija, saj lahko politiki nagovarjajo svojo bazo s skrajnejšimi ali bolj pristranskimi sporočili, se javno napadajo in si odgovarjajo.
Kaj pa, ko samo razsredinjenje v politični komunikaciji ni dovolj? Ko svobodna uporaba družbenih omrežji za širjenje idej ne zadostuje? Vroča sporna tema je pojav »TeleMeloni«, ki dandanes zbuja vse več skrbi glede svobode tiska in govora, preglednosti vladnega delovanja in političnega vpliva ter nadzora nad tradicionalnimi mediji. Sedanja italijanska vlada naj bi pritiskala na urednike glavnih časopisov in televizijskih postaj ter usmerjala poročanje o novicah v njej bolj naklonjenem smislu, vplivala na izbire tem, o katerih se poroča, in načine, kako so jih predstavlja. Novinarji in uredništva naj bi bili tako podvrženi oblikam neposredne ali inducirane cenzure, kajti strah pred ekonomskimi ali političnimi povračilnimi ukrepi vodi v avtocenzuro. Kritične teme o vladi ali neprijetne zgodbe naj bi bile zato večkrat namerno prezrte ali minimizirane. Vlado so tudi obtožili, da italijansko javno radiotelevizijo RAI uporablja kot propagandno orodje in da vztraja z organizacijo kampanje za širjenje lažnih ali zavajajočih informacij, s katero bi dodatno vplivala na javno mnenje.
Vprašanje »TeleMeloni« zbuja resne skrbi glede svobode tiska v Italiji. Prisotnost vlade, ki aktivno posega v neodvisnost medijev, ogroža enega temeljnih stebrov demokracije. Svoboden tisk je ključnega pomena za zagotavljanje pregledne, odgovorne in verodostojne javne razprave.
Predsednica italijanske vlade je v odgovor na proteste in mobilizacijo novinarjev ter državljanov na svojih družbenih omrežjih pred kratkim objavila nov posnetek rubrike Giorgiini zapiski, le da jo je tokrat sama preimenovala v »TeleMeloni«. V teh monologih govori o vladnih ukrepih in se zoperstavlja kritikam opozicije, v zadnjem posnetku pa je zavrnila vse obtožbe kot lažne novice in poudarila, da je njena vlada drugačna in da je takšne potegavščine že ovrgla s konkretnimi podatki. Sarkastični pristop posredno minimizira očitno kritično situacijo erozije svobode govora in tiska v Italiji, kar predstavlja opozorilni znak za integriteto italijanske demokracije. Z ironizacijo pomembnih tematik se krušijo nedotakljive meje in pravice. To je nedopustno.
