PERSPEKTIVE: Brezčasna zapuščina Madibe

Nelson Rolihlahla Mandela je bil po sedemindvajsetletnem zaporu 11. februarja 1990 izpuščen na prostost. Ko je bil štiri leta pozneje, aprila 1994, izvoljen za predsednika Južne Afrike, se je posvetil načrtovanju družbe, ki naj bi bila po šestinštiridesetletnem režimu apartheida sposobna sobivanja.

Človek je skozi zgodovino nekako ostal zvest načelom Hamurabijevega zakonika – posameznik dočaka posledice tega, kar sam zagreši. Oko za oko, skratka. Težko sprejmemo karkoli drugega. Na takih načelih navsezadnje temelji večina sodobnih družb. V mednarodnem pravu je načelo retribucije oziroma povračila najbolj prepoznavno pri Nürnberških procesih. Nepojmljivo je, da bi Göring, Ribbentrop ali Keitel lahko ostali brez obsodbe. Danes smo nekateri upravičeno skeptični glede smrtne kazni, a je sojenje storilcem kaznivih dejanj očitno edina priznana pot za ponovno vzpostavitev ravnovesja v družbi in obenem preprečitev nadaljnjega prekoračenja mej.

Kaj pa odneseta od tovrstnega pristopa storilec in žrtev? Ali s prisojanjem kazni in podeljevanjem odškodnin predelamo storjeno in enako tudi doživeto?

Precedens je postavil Nelson Mandela - Madiba, ki je verjel v družbo, zmožno sobivanja, tako, ki ne deluje na podlagi nagonskega maščevanja, temveč si želi priti do bistva preko zdravljenja in znotraj katere je dovolj prostora za posluh in odpuščanje. V času Mandelovega predsedovanja je bila ustanovljena Komisija za resnico in spravo (Truth and Reconciliation Commission – TRC), ki ji je predsedoval nadškof Desmond Tutu. Komisija je preiskovala kršitve človekovih pravic, storjene v obdobju apartheidske države. Žrtve so v nastopu pred komisijo videle priložnost, da spregovorijo o škodi, ki so jo utrpele, kar je družbi omogočilo razumevanje obsega in vpliv doživetega. Prav tako so imeli storilci možnost priznati svoje zločine v zameno za amnestijo. Komisija je prisluhnila 21.000 žrtvam in podelila 1500 amnestij za tisoče kaznivih dejanj, storjenih v obdobju apartheida.

Cilj Komisije za resnico in spravo je bilo združevanje prizadetega naroda. Porušeni odnosi se lahko obnovijo le z zdravljenjem, harmonijo in spravo; zdravljenje s pripovedovanjem in poslušanjem je proces, v katerega sta vpeta oba bregova.

Človek se težko spopade z možnostjo, da se storilcu dopusti kakršnokoli priložnost. Gotovo se spomnite, kako težko je javnost sprejela pristop Gina Cecchettina, očeta žrtve feminicida Giulie Cecchettin, ker je izrazil razumevanje za starše Filippa Turette, morilca njegove hčerke. A kako naj vendar človek stopi naprej po poti življenja, če ni pripravljen postaviti lastne ranljivosti na pladenj in se zazreti krutosti dejstev v oči?

Po omenjeni južnoafriški komisiji so podoben sistem vzpostavili v več kot štiridesetih državah: med najbolj prepoznavnimi so Kanada, Čile, Ekvador, Gana, Gvatemala, Kenija, Liberija, Maroko in Južna Koreja. Šlo je za investicijo v prihodnost in zavzemanje za to, da je razumevanje in posledično reševanje konfliktov prioriteta.

Nenehen pretok informacij in vse hitrejši tempo življenja nas oddaljujeta od samih sebe, od načel, ki so za človeka bistvena. Preskok iz retributivnega k restorativnemu pravosodnemu sistemu bi bil prevelik. Vendar bi bilo povsem možno, da bi obstajala komplementarno. Mar ne bi bilo koristno, da bi se Salvini in Mustafa posedla za isto mizo? Prvi izvaja čisto norijo nad drugim, ne da bi o njem kaj vedel, ne da bi ga enkrat samkrat pogledal v oči, ne da bi mu enkrat samkrat prisluhnil, čeprav le za minuto. Morda bi Salvini le spoznal, da imata veliko skupnega. Morda pa se ravno tega boji.

Kaj pa vi? Mislite, da bi bili sami sposobni razkriti svojo golo in ranljivo človeškost bližnjemu? Enostavno vprašanje, ki pa v vsakomur izmed nas vzbuja občutek dvoma in nelagodja, kajne? Znak, da je temeljita sprememba potrebna.