PERSPEKTIVE: Avtomobil, vlak in čas

Z veseljem opažam, da mnogi sovrstniki vse bolj cenijo čas in njegovo optimalno uporabo. Čas, ki ga posvečamo branju ali počitku, ima veliko vrednost. Kaj pa čas, ki ga preživimo med vožnjo v avtomobilu? V najboljšem primeru poslušamo glasbo, podkaste ali radio. Pogosto pa se med vožnjo tudi razburjamo nad drugimi vozniki, trpimo meglo, neugodne vremenske pogoje ipd.

Sam delam v Modeni in imam nekaj kolegov, ki se dnevno vozijo na delo z vlakom iz Bologne, Parme in drugih mest. Ko smo se prvič pogovarjali o vsakodnevni poti na delo, sem jih spontano vprašal: »Zakaj pa ne uporabljaš avtomobila?« Vprašanje sem postavil skoraj retorično in prevzetno, pričakujoč naslednje odgovore: Izbral sem vlak, ker je cena bencina narasla, avtocesta je pa itak zelo draga. Tega si ne morem privoščiti. Veš, ne zdi se mi prav, da vsakodnevno onesnažujem okolje z uporabo avtomobila.

Presenetljivo pa so bili odgovori drugačni, in sicer: Prihajam z vlakom, ker se mi splača. Do postaje se peljem s kolesom, potem pa stopim na vlak in berem, spim, delam ali študiram. Splača se mi, ker tako bolje izkoristim svoj čas. In tudi: Kako bi bilo lepo, ko bi imeli tramvaj iz centra, ker tako ne bi sedeli petdeset minut v vrsti za volanom in bi raje brali na tramvaju.

Zdi se mi, da ne gre za spremembe na področju tehnologije, zakonodaje, občutku moralne dolžnosti ... Spremenila se je samo PERSPEKTIVA. Spremenil se je pogled nad glavnimi prioritetami, v katere verjamemo: čas dobiva čedalje večjo vrednost.

Tudi sam za potovanje iz Bologne v Trst izberem vlak (ko je to mogoče) in to prav tako storim zato, ker se mi splača (je manj utrudljivo, cenejše itd.). Ne čutim se prisiljenega. Jasno pa je, da je vlak okolju prijaznejša izbira. Zakaj pa pravim, da se je spremenila perspektiva? Čeprav smo z naštetimi kolegi prišli do okolju prijaznejših rešitev, to ni bil naš prvotni cilj. Cilj, ki je narekoval izbiro, je bil zgolj boljši izkoristek časa.

Naj poudarim, da ne gre za uradno anketo: vprašanja nisem postavil dovolj velikemu in raznolikemu vzorcu ljudi. Sem pa iz poštenosti vključil tudi tiste, ki ostajajo zvesti uporabniki avtomobila (tudi med mesti, ki so z vlakom dobro povezana). Njihovo glavno vodilo je občutek svobode, ki ga daje avtomobil. Dejstvo, da jih vlak ne pripelje točno do hiše, jih pretirano moti. Tudi v tem primeru gre za perspektivo.

Občutek imam, da naša družba do avtomobila goji zelo čustven odnos: daje občutek svobode, varnosti itd. Obenem je avtomobil tudi simbol povojne rasti, bogastva, ima velik družbeni pomen. Je veliko več kot prevozno sredstvo, zato smo zanj pripravljeni odšteti povprečno 4200 evrov letno. V družini, v kateri sta avtomobila dva, to pomeni približno 700 evrov stroškov vsak mesec. Komaj navedena vsota pa sovpada s ceno najemnine manjšega stanovanja: torej, če malo pretiravam, dajemo avtomobilu enako ekonomsko vrednost kot svojemu domu.

Bralca naj opozorim, da sem do te točke omenjal samo izbire in misli posameznikov. V tej smeri ni nobene javne investicije, dodatne pomoči itd. Pomislimo samo, kako bi bilo, če bi se ob vsem navedenem povečale davčne olajšave za uporabo javnega prevoza. Ali če bi se celo udejanjili načrti o hitrih vlakih, ki jih snuje Evropska unija. Idealno bi to pomenilo, da bi Trst stal na poti, ki povezuje Milano, Benetke in Dunaj. Predstavljajte si, da bi imeli na Krasu parkirišče, s katerega bi lahko prišli: v manj kot dveh urah do Dunaja (468 km), v manj kot uri v Benetke (156 km), v manj kot dveh urah v Milano (420 km).

V današnjih delovnih pogojih (ko lahko nekatere dni v tednu delamo od doma) to pomeni, da lahko delavec živi v Trstu in dela v katerem koli izmed omenjenih mest. Če si kdo želi ogledati dober primer tega, kako bi lahko bila videti uporaba vlaka v prihodnosti, naj se ustavi na postaji Reggio Emilia AV med Bologno in Milanom. Postaja je lahko dostopna, ima primerno parkirišče in potovanje v Rim ali Milano se zdi le kratek sprehod.

Naj se avtomobil uporablja za kratke razdalje (v tem primeru je tudi električni pogon bolj smiseln) in vlak za srednje dolge razdalje (pod 1000 km). Ampak vse to ne zato, ker moramo, ampak ker to hočemo. Hočemo, ker se nam splača.