Sobota,
28. decembra 2024
Iskanje

PERSPEKTIVE: Anatomija diskriminacije

Svet |
7. dec. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Vsako obdobje zaznamujejo dogodki, ki se v zgodovino ukoreninijo kot ključni. Mejniki, ki nakazujejo pot družbe, človeka. V današnjem času se morda bolj kot kadarkoli prej zavedamo nepravičnosti, ki prežema naš vsakdan. Najverjetneje zato, ker nam mediji nudijo vpogled v realnost, ki nam jo politika pogosto prikriva. Pa tudi zaradi občutka tesnobe, ki smo ga kolektivno nenazadnje občutili v obdobju koronavirusa. Tesnoba, ki človeka prisili k introspekciji, obenem vodi do boljšega poznavanja samega sebe in zavzemanja za kolektivno dobrobit.

    V Italiji smo novembra 2024 dosegli mejnik stotih žrtev femicida. Lani so 94,3 % teh storili moški italijanske narodnosti (Istat). Pred takimi dejanji žalovanje ne zadošča, saj se moramo proti družbi, ki ne priznava femicida ali patriarhata, čedalje bolj boriti. Nekateri žrtve femicidov celo izkoriščajo, da bi upravičili rasistično in ksenofobno propagando - ne, gospa Meloni, večine žensk v Italiji niso umorili priseljenci. Težava niso priseljenci, temveč nepriznavanje patriarhata kot vzroka za te smrti.

    Pri takem ravnanju lahko opazimo dvojno, če ne trojno diskriminacijo: prvič, nepriznavanje patriarhata (ki ga ima Meloni pred nosom oziroma že samo v nazivu); drugič, omalovaževanje priseljencev (ali smo res še vedno nezmožni sprejemanja drugih?); tretjič, izrabljanje žrtev v prid propagandi (torej v korist sebi, kar velja za egoistično dejanje).

    Večkrat se najdem v iskanju srži teh razmišljanj, ker se nad tako bizarnim obnašanjem italijanske desnice (in ne samo njenim) vsakič znova čudim.

    Kaj torej povzroča diskriminatorno mišljenje in obnašanje?

    Socialna psihologa Henri Tajfel in John Turner, ki veljata za pionirja na področju proučevanja kognitivnih vidikov predsodkov, pravita, da je človek nagnjen k razvrščanju sveta, ki ga obdaja, v različne kategorije. Gre za pristop, ki olajša razumevanje in predelavo informacij. Ko človek kategorizira, hkrati tudi opredeljuje in si ustvarja identiteto - najprej dojema lastne lastnosti in nato razlike med seboj in drugimi. Kategorizacija tako vodi do pripadnosti določeni družbeni skupini, ki postane vir varnosti in samospoštovanja. Pogojuje jo konkurenca z drugimi skupinami, ki jih vidimo kot tekmice v boju za prevlado.

    Z družboslovnega vidika smo diskriminacijo podedovali iz kolonializma in imperializma (katerih mehanizem je najverjetneje prav tako temeljil na Tajfelovi in Turnerjevi teoriji, takrat seveda implicitno). Evropejci smo svojo kulturo, vero in vrednote že od nekdaj pojmovali kot vzvišene in s tem opravičevali civiliziranje »barbarskih« ljudstev. Prepričani smo (bili), da so naše vrednote in prakse (zlasti bele ali evropskega porekla) edine »normalne« in »univerzalne«.

    Opazimo lahko, da se mehanizem diskriminacije kaže na številnih ravneh: v odnosu do priseljencev, kvir skupnosti, brezdomcev, spolnih delavcev, brezposelnih, odvisnikov - in še bi lahko naštevali.

    Na grobo predstavljeni oris nakazuje, da je diskriminacija pogosto posledica površnega in impulzivnega razmišljanja, ki ne upošteva večplastnosti idej in možnosti. Gre za hitre, nagonske in torej površinske presoje, ki se oblikujejo na podlagi predsodkov, brez globljega razmisleka. To pa je tudi rezultat pomanjkljivega soočanja s svojimi strahovi in ranljivostmi, saj lahko priznanje lastne krhkosti pomeni tudi priznanje človečnosti v sebi in drugih. Opravka imamo z egocentriki in narcisi, ki svoj pogled dojemajo kot edini resničen, druge pa brezpogojno zavračajo.

    Nenazadnje diskriminacijo drugih žene nezavedna potreba po povečanju lastne vrednosti in ublažitvi občutka nezadostnosti. S poniževanjem drugih namreč postavimo sebe na višji položaj. Temeljita sprememba bo mogoča le takrat, ko bodo ljudje prepoznali potrebo po spremembi in se zanjo zavzeli. Do takrat pa ostajamo le pasivne opazovalke in opazovalci nepravičnosti.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani