PERSPEKTIVE: Ali Evropa sanja ali načrtuje?

Smo v letu velikih športnih tekmovanj. Nešteto otrok sanja o zmagah, pokalih, večni slavi itd. Toda pot do tja je dolga in le redkim uspe priti do cilja. Sanje so dostopne vsem, velike zmage redkim. Čeprav ni neposredno povezan s poletjem, vzemimo primer Tine Maze. Od malih nog je bil njen cilj jasen, toda prelomna točka njene kariere ima eno ime in en priimek: Andrea Massi. Drug tak primer je Julio Velasco, nekdanji trener italijanske odbojkarske reprezentance: bil je prelomna točka.

Zakaj sta bila ta človeka »prelomni točki« v karieri njunih varovank in varovancev, je jasno: o tem pričajo uspehi in zmage. Katere pa so bile glavne lastnosti teh dveh liderjev? Oba sta imela izredno jasne cilje, bila dobro tehnično podkovana in imela skrbno začrtano pot do uspeha. Nista sanjala, ampak natančno načrtovala. Tako sta oba pogumno stopila pred »misijo nemogoče«.

Uvod je le vabilo h kritičnemu razmisleku, kajti mislim, da ljudje raje sanjamo kot načrtujemo. Zmagovalne ekipe pa predvsem načrtujejo. Tema tega članka ni šport, ampak Evropa s klimatskimi spremembami in izpusti CO2. Ker je prostor tu omejen, se bo prispevek osredotočal zgolj na proizvodnjo električne energije, ki je prvi temelj nizkooglične družbe.

Elektrika velja za najčistejši vir energije, ki pa jo je treba najprej proizvesti - v ta namen gradimo elektrarne. Kolikšni so izpusti CO2 pri različnih vrstah elektrarn? Za vsak kWh elektrike so izpusti CO2 v gramih sledeči: 820 g pri termoelektrarnah (na premog), 420 g pri termoelektrarnah (na plin), 10 g pri hidroelektrarnah, 8 g pri vetrnih elektrarnah, 7 g pri sončnih elektrarnah, 6 g pri jedrskih elektrarnah. Pri tem se upoštevajo vsi izpusti, ki so nastali v proizvodnem ciklu (vključno s tistimi, ki so bili potrebni za izgradnjo in razgradnjo elektrarne). Razmah med termoelektrarnami in ostalimi viri je prevelik, da bi bila gradnja takih elektrarn smiselna ob ciljih, ki si jih je zastavila EU. Po drugi strani so hidroelektrarne zelo vezane na konfiguracijo terena in lahko v večini evropskih regij zagotavljajo zgolj kak odstotek potrebne energije (Norveška je pri tem poglavje zase). Alternativa so torej sončne, vetrne in jedrske elektrarne.

Za primerjavo poglejmo primer Nemčije in Francije, ki sta si zadali podobne cilje, a sta izbrali drugačne poti: Nemčija je stavila na sonce in veter, Francija pa na jedrsko energijo.

Leta 2001 se je nemška vlada odločila, da bodo vso elektriko pridobivali iz obnovljivih virov (sončnih in vetrnih elektrarn ter hidroelektrarn). Od takrat je v ta namen investirala 500 milijard evrov (z isto vsoto bi lahko zgradila toliko jedrskih elektrarn, da bi zadostila celotni državni porabi). Rezultat naložbe je leta 2023 v povprečju pomenil povprečno proizvodnjo 400 g CO2/kWh, kar uvršča Nemčijo med najslabše države v zahodni Evropi po ogljičnem odtisu v energetiki. Za primerjavo: Francija je dosegla vrednost 53 g CO2/kWh.

Od kod taka razlika? Nemška energetska politika je v veliki meri posledica odločitev, ki ne slonijo na strokovni podlagi. Elektroenergetika je kompleksno področje; ena največjih težav je zagotavljanje ravnovesja med proizvodnjo in uporabo. Vetrna in sončna energija neizmerno povečata stopnjo kompleksnosti in temu izzivu tehnološko še vedno nismo kos. Energijo potrebujemo tudi, ko sonce ne sije in ko veter ne piha: zaradi tega bi morali v ugodnih pogojih proizvesti ogromno energije in jo potem shraniti za čas, ko so pogoji manj ugodni - a tu se zaplete.

Bodimo torej pozorni na pomen strateškega načrtovanja. Lahko seveda sanjamo, toda resnica je, da bi morali - če bi želeli večino elektrike pridobivati iz obnovljivih virov - enormno povečati zmogljivosti shranjevanja pridobljene elektrike in njene distribucije po omrežju. Trditi, da bližnja prihodnost sloni na soncu in vetru, je približno tako kot zatrjevati, da prihodnost sloni na avtomobilu, pri tem pa ne poznati stanja cestne infrastrukture.

Šport nas uči, da zmagovalne ekipe načrtujejo - in ne samo sanjajo. Velasco in Massi sta bila tudi strokovno dobro podkovana. Kaj pa vodilni kadri, ki jih mi izbiramo? Če se odločamo za zabavne in privlačne domišljavce, sanjamo in ne načrtujemo.