PAPEŽEV OBISK: Trst 1992 - Trst 2024: sporočilo ostaja enako

Pisec teh vrstic je bil 2. maja 1992 prisoten na Velikem trgu ob obisku takratnega, danes svetniškega papeža Janeza Pavla II. Slovenska beseda in pesem, ki sta se takrat oglasili, nista bili samoumevni, ampak sta bili sad dolgotrajnih priprav in pogajanj, ki so pri mnogih pustili veliko slabe krvi, čeprav je slovenska prisotnost naposled pomenljivo prišla do izraza. Slovenci in slovenščina s(m)o takrat motili marsikoga, najglasnejši nasprotnik pa je bil takratni vidni predstavnik skrajno desne stranke MSI in današnji senator Bratov Italije Roberto Menia, ki je napadel tržaško škofijo in govoril o »nezaslišani sramoti, ki je potisnila Trst na Balkan« ter napovedal politične shode pred cerkvami na Tržaškem.

V nedeljo, dobrih 32 let po tistem obisku, ni bilo nobenega hudovanja nad prisotnostjo slovenščine na Velikem trgu, nasprotno, množica vernikov je zaploskala tržaškemu škofu Enricu Trevisiju, ko je dejal, da Bog razume vse jezike, ne samo italijanščino in slovenščino. Pevci priložnostnega zbora so skupaj peli v treh jezikih (ob italijanščini in slovenščini je bila še latinščina), priložnost, da spozna slovensko besedo in pesem, pa je imela dobesedno vsa Italija, saj so papeževo mašo predvajali v neposrednem prenosu tako na nacionalni radioteleviziji RAI kot na nekaterih zasebnih televizijah, čeprav je tudi tokrat še enkrat prišlo do zamenjave slovenščine s slovaščino, kar je sad nevednosti in površnosti, ki pa ne domujeta samo v Italiji.

Kar se ni spremenilo, pa je sporočilo papeža Frančiška, ki je zelo podobno tistemu, ki ga je leta 1992 podal njegov svetniški predhodnik: ne boj se, Trst, pogumno stopi oziroma nadaljuj po poti odprtosti, dialoga, sožitja in sprejemanja, saj izpolnjuješ vse pogoje, da to storiš ob hkratnem ohranjanju lastne - pluralne, bi lahko dodali - identitete. To skupaj s pozivom kristjanu, naj svojo vero ne živi zaprt vase, ampak s prizadetim spremljanjem današnje družbe, z ogorčenjem spričo krivic ter s ponujanjem roke trpečim in tistim, ki v naše kraje prihajajo po balkanski poti. Jasno sporočilo, torej, tako kot je jasno sporočilo o pomenu participacije pri demokratičnih procesih.

Papežev poziv je predstavljal piko na i 50. Socialnemu tednu katoličanov v Italiji, ki je bil posvečen ravno demokraciji. Naloga je zdaj te besede in načela živeti v vsakdanjem življenju. Da ne bo vedno lahko, priča tudi epizoda miljskega župana, ki je napovedal odsotnost pri papeževi maši iz protesta proti načelu neomejenega sprejemanja migrantov. Nasprotovanje ostaja, le tarča se je spremenila.