OB 80-LETNICI: Hvaležnost junakom ni dovolj

Danes bom le v mislih na openskem strelišču. Tako kot, žal, še redki bivši partizani in aktivisti, ki so nam bili Bobek, Ivančič, Kos, Tomažič, Vadnal in bazoviški junaki najsvetlejši zgled.

Med 15. in 16. uro bo vsak izmed nas pozabil na svoje stiske in tegobe v mislih na njih, ki so z neomadeževano vero šli zavestno v smrt. Prav tako kot marsikateri partizan in aktivist kmalu zatem, v drugi svetovni vojni. Prav tako kot številni uporniki po vsem svetu.

Da, z vero. V Boga? Tudi. V Sovjetsko zvezo? Tudi. V socializem? Tudi. V komunizem? Tudi. V krščanski socializem? Tudi. Ali samo zato, »da bi zlo zatrl in rešil hram« (Kocbek). Tudi.

Če še kdo vpraša zakaj, je odgovor na dlani: zrcalna slika vere je dolžnost. Nisi veren, če pozabiš na dolžnost. In junaki, ki se jim danes klanjamo, kot vsi borci za svobodo, so to dokazali: darovali so najdražje, kar človek ima, svoje življenje. Premagali so fašistično in nacistično pošast in podarili so nam upanje, ki je samo na videz utopija, na nov čas, čas miru, enakopravnosti, tovarištva.

Vendar je povojna zgodovina dokazala, da je lažje govoriti o doseženih zmagah kot o nadaljnjem delu, da pridobitve ohranimo in nadgrajujemo. Kdo naj to dela? Glavni akterji so mladi, če jim bomo dovolili, kajti to je zmeraj naloga novih generacij, ki ni tako težka kakor izgleda. Zahteva pa aktivno prisotnost v civilnodružbenih organizacijah in strankah ter nobenega delegiranja drugim.

Danes so na pohodu sile, ki v imenu lažnega domoljubja brišejo zgodovino in z njo vrednote, ki so temelj civiliziranega sveta. Starejši, mislim na osem- in devetdesetletnike, lahko le pomagamo s svojimi izkušnjami in s svojo zgodovino, ne da bi zamolčali eventualnih storjenih napak. Če se današnjega stanja ne zavedamo in kar naprej o padlih samo govorimo, čeprav z največjo hvaležnostjo, nismo razumeli, ne zakaj so umrli ne njihovega sporočila, ki bi nam moralo govoriti tudi danes. Naša šola, na primer, to je le eno izmed vprašanj, ki bi moralo presegati našo različnost.

Preveliko odgovornost imamo, da bi se sprenevedali.