NOVA VLADA: Kaj zdaj?

Giorgia Meloni je naposled, kot prva ženska in za italijanske razmere v rekordnem času, sestavila svojo vlado. Ni imela težkega dela. Pot so ji dodobra postlali politični nasprotniki in zavezniki. Je namreč edina zmagovalka septembrskih parlamentarnih volitev. Škarje in platno ima v svojih rokah in priložnosti, ki se je še pred dobrim letom zdela nepredstavljiva, ni zamudila. Nova predsednica vlade, ki noče biti premierka, temveč premier, je pred zmagovitim pohodom na Palačo Chigi povlekla nekaj spretnih potez. Najprej se je udobno (in oportunistično) usedla v opozicijske parlamentarne klopi, s čimer je k sebi privabila trume volilnih nomadov, predvsem tistih jeznih in neopredeljenih, ki v iskanju »rešitelja« že dobrih deset let zamenjujejo stranke, kot da bi bile srajce. Ob izbruhu vojne v Ukrajini je brezpogojno prestopila na proameriško stran, na ta način pa si zagotovila mir v tujem in domačem establišmentu. Najspretnejša je bila tudi v volilni kampanji. Svojo reakcionarno in nostalgično bazo je navduševala z gorečimi govori v ... Španiji, na domačem prizorišču pa je bila skoraj neslišna. Delovala je državniško in modro, svoje zaveznike je svarila, naj ne obljubljajo preveč, s čimer je pridobila naklonjenost Confindustrie in nenapadanje sindikatov. Za vse ostalo so poskrbeli nekredibilni zavezniki in šibki tekmeci brez prepričljive volilne naracije. Kar najbolj preseneča, je to, da del Italijanov verjame, da je volilo za nov obraz, čeprav je Melonijeva poklicni politik z eno najdaljših kilometrin in ena tistih, ki v populistični govorici »nikoli ni delala«.

Kaj zdaj? Analitiki ocenjujejo, da v zunanji politiki in ekonomiji ne bo mogla bistveno skreniti s poti, ki so jo prehodili Draghi in njegovi predhodniki. Če je tako, bo komaj pridobljene »jezne« volivce hitro razočarala. Sama pravi, da se zgleduje po konservativno-klerikalni vladajoči poljski stranki PiS, s katero prijateljuje v Evropskem parlamentu. Diskontinuiteto s preteklimi vladami bi tako predstavljal predvsem »kulturni boj« z liberalci, levico in nevladnimi organizacijami, vendar bo za razliko od zaletavega Salvinija pazila, da se glede migrantov preveč ne zameri papežu in Italijanski škofovski konferenci. Lahko tudi pričakujemo »različno interpretacijo« pojma človekovih pravic. Stalno sklicevanje na nacijo (domovino) in patriote (domoljube) pa postavlja vprašanje: kam spadajo narodne manjšine? Morda nas čaka še poskus podrejanja sodstva izvršni oblasti. A Italija ni Poljska.