NOBELOVCI: Nagrade brez nagrajencev

»Kljub ogromnim osebnim težavam in vztrajnim poskusom, da bi ga utišali, v svojem boju za demokracijo v Belorusiji ni popustil niti za centimeter.« Tako je norveški Nobelov odbor, ki podeljuje Nobelovo nagrado za mir, oktobra utemeljil priznanje za Alesa Bjaljackega, ustanovitelja beloruskega Centra za človekove pravice Vjasna. Nagrada gre danes, ob svetovnem dnevu človekovih pravic, tako njemu kot (prepovedani) ruski organizaciji Memorial in ukrajinskemu Centru za državljanske svoboščine.

Šestdesetletni Bjaljacki je med redkimi nobelovci za mir, ki jim ni bila dana možnost, da bi nagrado osebno prevzeli. Potem ko je bil v Belorusiji med letoma 2011 in 2014 že zaprt, so ga ponovno aretirali leta 2020, med protivladnimi protesti proti »večnemu« Aleksandru Lukašenku, ki si je na spornih volitvah zagotovil spet nov mandat. Prvi in doslej edini beloruski predsednik vztraja na tem mestu že 28 let.

Bjaljacki sploh še ni bil obsojen, tvega pa 12 let zaporne kazni. Njegova soproga je pred dnevi povedala, da mu beloruske oblasti niso dovolile poslati govora na slovesno podelitev nagrade v Oslo.

V 121-letni zgodovini Nobelove nagrade za mir so bile nekatere izbire odbora sporne (v zadnjih desetletjih gre denimo omeniti nagradi za ameriškega predsednika Baracka Obamo in podpredsednika Ala Gorea, pa tudi za etiopskega premierja Abija Ahmeda), medtem ko je pri večini nagrajencev šlo za vsesplošno priznanje njihovih prizadevanj za gradnjo miru in boljšega sveta. Primerov, podobnih tistemu Alesa Bjaljackega, pa ni bilo ravno veliko.

Leta 2010 je na odru v Oslu sameval prazen stol. Mednarodno priznani kitajski literarni kritik in disident Liu Xiaobo je bil namreč v zaporu. Že dolgo se je zavzemal za reforme in demokratizacijo, opozarjal je, da je Kitajska po Mau Zedongu ob odpiranju gospodarskega sistema zamudila priložnost političnih reform, saj je komunistična partija ohranila popolno oblast in nadzor nad državljani. Ta dvoumnost je dosegla svoj vrhunec s pokolom protestnikov na Trgu nebeškega miru leta 1989. Liu pa je bil prepričan, da režim ne bo mogel večno zatirati hrepenenja prebivalcev po večji svobodi. »Počasi prihaja na dan in se širi civilna družba, ki je, čeprav še ni sposobna takoj spremeniti obstoječega sistema, vse bolj pluralistična in stalno odjeda rigidno politično centralizacijo, kakor kaplja, ki dolbe v skalo,» je poudaril v enem svojih zapisov. To je bilo še preden bi se na oblast povzpel Xi Jinping, ki je centralno oblast še okrepil.

Junija leta 2017 so profesorja Liuja izpustili iz zapora, potem ko so mu diagnosticirali raka na jetrih, dobra dva tedna zatem je umrl. Na Kitajskem pa ostaja živ njegov lik vztrajnega zagovornika pravic ljudi, ki bi morale imeti prednost pred potrebo vladajočih po ohranitvi oblasti - naj bodo to vsemogočna partija, novodobni cesarji ali varuhi islamske revolucije.

Če se zazremo še bolj nazaj v čas, najdemo še druge priprte nobelovce. Mjanmarska političarka Aung San Suu Kyi je leta 1991 nagrado prejela med prestajanjem hišnega pripora. Danes, 31 let kasneje, je v še slabšem položaju - v zaporu. Prestaja različna sojenja in zaporne kazni.

Predsednik poljskega sindikata Solidarność Lech Walesa je leta 1983 po Nobelovo nagrado poslal soprogo, ker se je bal, da ga oblasti ne bodo spustile nazaj v državo, če bo odšel v tujino. Leta 1975 je enako storila žena ruskega fizika in aktivista Andreja Saharova, ki ni smel v tujino. V Oslu je prebrala njegov govor. Mihail Gorbačov ga je pozneje rehabilitiral in Saharov je bil ob koncu 80. let med soustanovitelji organizacije Memorial, letošnje prejemnice Nobelove nagrade, tako kot on sam. Po njem pa se imenuje nagrada za človekove pravice, ki jo vsako leto podeljuje Evropski parlament. Letošnji dobitniki so vsi Ukrajinci s predsednikom Volodimirjem Zelenskim, podelitev bo 14. decembra.

Začetnik niza nagrajencev-zapornikov, ki so svoje osebne želje, interese in življenje podredili idealu svobode za vse, pa je bil nemški novinar in mirovnik Carl von Ossietzky, prejemnik Nobelove nagrade leta 1935. Ni je mogel dvigniti, ker je bil v zaporu. Bolehal je za jetiko, leta 1938 je naposled umrl v berlinski bolnišnici. Tam je nad njim vse do zadnjega bdela Hitlerjeva policija. Diktature so neizprosne, drugače se ne bi mogle ohraniti. Tako nekoč kot danes.