Ne, to se ni vedno dogajalo

Med letoma 2018 in 2019 smo bili v Evropi priča "Gretinemu učinku". Mlada podnebna aktivistka Greta Thunberg je s podnebnimi protesti spodbudila mlade in stare, ki so se podali na ulice in protestirali za podnebje in okolje. Podnebje, ki je bilo desetletja v domeni političnih aktivistov in monotematskih strank, je postalo prioriteta skoraj vseh. Zeleni so na evropskih volitvah leta 2019 prejeli rekordno število glasov in sedežev v Evropskem parlamentu. Tudi tradicionalne leve, levosredinske in desnosredinske stranke so se začele ukvarjati z okoljskimi vprašanji.

Zaradi pandemije leta 2020 so se prioritete številnih spremenile in od zgodovinskega viška leta 2019 se podnebnim in okoljskim politikam godi vse slabše. V zadnjih letih so na volitvah, nenazadnje tudi zaradi t. i. "greenlasha" oziroma upora proti zelenim politikam, v veliki večini držav prevladale politične opcije, ki nasprotujejo podnebni pravičnosti. Oziroma "takšnim" podnebnim politikam. Tiste, ki nasprotujejo varstvu okolja in podnebja, lahko ločimo v dve veliki kategoriji. Eni podnebne spremembe povsem zanikajo in jih zavračajo s frazo "saj je itak vedno bilo tako". Drugi se obregajo ob "ideološko okoljevarstvo" in "takšne podnebne politike", marsikdaj pa v isti sapi dodajo, da je treba polagati upe v nove tehnologije, ki naj bi rešile naše godlje.

Ko sem živel in delal v Bruslju, sem lahko od blizu spremljal bum zanimanja za vodik. Evropska unija je začela masovno vlagati vanj in vedno znova je bilo slišati, da je ta vodni plin revolucija, ki bo spremenila vse. Na drugi strani pa je bilo slišati, da je vodik le rešitev za plinovodno omrežje, da koristi plinskemu lobiju in da še zdaleč ni tako ekološki, kot se predstavlja. Potencial za proizvodnjo "zelenega vodika" je v Evropski uniji v primerjavi z drugimi deli sveta nizek, proizvodnja zelenega vodika za evropske potrebe v Čilu pa bi bila -nenazadnje zaradi prevoza - povsem protislovna. Tudi sam sem bil vedno kritičen do vodika kot goriva prihodnosti.

Ena od največjih in najcelovitejših debat o potencialu vodika se je odvijala na Tirolskem, kjer je deželna vlada dolga leta vztrajala pri prenovi železnice Zillertalbahn in njenem ponovnem zagonu na vodikov pogon. Večkrat je bilo slišati, da bi elektrifikacija železnice "škodili krajinski podobi". V preteklih mesecih pa je tirolska deželna vlada objavila novo študijo, ki zagovarja baterijski pogon, češ da je tehnologija baterij prehitela vodik.

Precej bolj škodljive za naš svet in okolje kot električna napeljava nad železniškimi tiri pa so podnebne spremembe. Ujme v Trstu, toča v Furlaniji in predvsem poplave v Sloveniji, ki smo jih doživljali lani, bi nas morale kaj naučiti. V teh dneh spremljamo dogajanje v Španiji, kjer so poplave zlasti v Valencii in Kataloniji povzročile ogromno škodo in terjale številne žrtve. Pa tudi v Italiji je bila Faenza že večkrat pod vodo, Bologna pa še odpravlja škodo, ki so jo povzročile obilne padavine.

V zadnjih mesecih na Zemlji stalno merimo - seveda negativne - podnebne rekorde. Vsak mesec prinese nov temperaturni višek: od 1,5 stopinje Celzija, pri katerih smo pred desetletjem zakoličili mejo segrevanja zemeljske oble, smo ubrali pot proti več kot 3 stopinjam. Za 3 stopinje višja povprečna temperatura ozračja pa pomeni dvig morske gladine, suše, še obilnejše padavine in druge ekstremne vremenske pojave. Število podnebnih beguncev, ki bodo trkali na vrata Evrope, bo postalo neznosno.

Odločevali vedno znova pravijo, da je zeleni prehod predrag. Koliko pa nas podnebna katastrofa stane danes? Koliko nas bo še stala v prihodnjih desetletjih? Seveda mora biti zeleni prehod tudi družbeno pravičen, a nas bo dolgoročno vendarle stal manj kot kljubovanje katastrofam, ki nas še čakajo.

Trenutno plujemo proti pustošenju, trpljenju uničenju in izumrtju ter odlagamo konkretna dejanja, ker nam niso po volji oziroma stanejo preveč. Toda tisti, ki bomo živeli še nekaj desetletij, bomo hvaležni tem, ki se bodo končno odločili za pogumna dejanja.