NAVALNI: Lahkotno blatenje vdove preganjanca

Vse od smrti Alekseja Navalnega, od katerega so se v Moskvi pravkar poslovili, se na družbenih omrežjih vrstijo napadi nanj in na njegovo vdovo Julijo. Kot izpostavlja tudi specializirana spletna stran Wired, se na račun vdove širijo preverjeno lažne novice, katerih namen je njena diskreditacija. Kampanja blatenja po pisanju spletnih strani, ki se ukvarjajo z razkrivanjem dezinformacije, izvira iz ruskih spletnih računov.

Blatenje pokojnega političnega preganjanca in oseb, ki so mu bile najbolj blizu ter nameravajo nadaljevati njegovo (kot smo opazili) skrajno nevarno delo, aktivno podpirajo vsi tisti, ki širijo te vsebine. Tudi v naših krajih, z udobnega fotelja demokracije, marsikdo s prsti po tipkovnici zasmehuje Julijo Navalno in se zaganja proti njenemu možu, ki so ga v letih doleteli zastrupitev, poskus zaslepitve s kemično snovjo, aretacije, sodni proces in zaprtje v samico v kazensko kolonijo za najhujše zločince onkraj arktičnega kroga, v kraju, kjer je v Sovjetski zvezi delovalo taborišče (t.i. gulag). Tam naj bi uradno umrl nenadne naravne smrti, kraj pa je med drugim poznan po mučenju zapornikov.

O Navalnem, tako kot o kateremkoli drugem aktivistu in politiku, ima vsak svoje mnenje, sploh ni nujno, da se z njim strinjamo. Ampak ko najglasnejši nasprotnik nekega režima umre, potem ko so ga že doleteli vsi našteti in še drugi napadi, in potem ko so se ostali kritiki istega režima že znašli ali v zaporu (politik Vladimir Kara-Murza, ki je preživel zastrupitev, prestaja 25-letno zaporno kazen v Sibiriji, Nobelov nagrajenec za mir z organizacijo Memorial Oleg Orlov je bil pravkar obsojen na dve leti in pol zapora, ter mnogi drugi) ali na pokopališču (novinarka Ana Politkovska, ki je pred ustrelitvijo preživela zastrupitev, politik Boris Nemcov, ustreljen na mostu v centru Moskve, nekdanji tajni agent Aleksandr Litvinenko, zastrupljen s polonijem, in mnogi drugi), zasluži spoštovanje. Ko bi Mussolinijev režim razpolagal s Facebookom, bi bržkone podobno blatil umorjenega Giacoma Matteottija. Vladimir Putin pa se zgleduje po Stalinu. Ta je paranoidno represijo nad lastnim prebivalstvom v svojem času dvignil do nepojmljivih ravni, aktualni ruski predsednik pa tovrstno močno držo samo občuduje. Toliko, da so pred letom dni v Volgogradu (nekdanjem Stalingradu) ravno pred Putinovim obiskom odkrili nov kip sovjetskega diktatorja.

Ruski propagandni stroj ima v Evropi precejšen uspeh. V Italiji, Sloveniji, v (vzhodni) Nemčiji, kjer je glasnik proruskih teorij skrajno desna stranka AfD. »Rdeče-rjave« povezave so danes modne.

Mnogi vztrajajo z znano kremeljsko krilatico, da je bil Putin leta 2022 »primoran« napasti Ukrajino, češ da so mu ZDA in Nato »nastavili past«. Ter da so bili večmesečni protesti na kijevskem Trgu neodvisnosti državni udar, zrežiran v Washingtonu. Kdor ne pozna razlike med ljudskim uporom oz. revolucijo (množičen nastop ljudstva proti oblasti) in državnim udarom (ko del aparata, navadno vojska, nepričakovano in bliskovito prevzame nadzor nad institucijami), naj se v te razlage raje ne spušča. V Kijevu je policija takrat na predsednikov ukaz streljala na množico in pobila več kot sto protestnikov.

Zvezo Nato, ki je bila po besedah francoskega predsednika Emmanuela Macrona iz leta 2019 »možgansko mrtva«, je oživil sam Putin, ko je z napadom na Ukrajino vlil strah v vse bližnje države, vključno z nekoč okupirano Finsko in Švedsko. Tam je prebivalstvo ocenilo, da je vstop v Nato najvarnejša izbira. Kar je Američanom seveda zelo po godu, a niso oni glasovali v parlamentu.

Marsikdo evrocentrično gleda le na Zahod. Tega, kar se dogaja na drugi polovici sveta, ne komentira, ker ga ne zanima. Zgražamo se, da evropske države vlagajo v obrambo dva odstotka BDP, medtem ko jih Rusija 7 % (za več kot 30 % državnih odhodkov), otroci v ruskih šolah pa uprizarjajo parade v uniformah. Apriorni protiamerikanizem narekuje, da so vsi svetovni dogodki izraz volje Washingtona. Ni ravno tako. ZDA na Bližnjem vzhodu nimajo prave strategije, Putin pa je brez prisile napadel Ukrajino, ker jo hoče izbrisati z zemljevida.

Na spletu se mrtvi v Buči spremenijo v »statiste«, Navalni pa »si je zaslužil smrt«. Strašno je to brati. Sprašujem se, zakaj se ne moremo hkrati zgražati nad rusko agresijo na Ukrajino, nad Hamasovim terorizmom in nad izraelsko krvavo operacijo v ozki slepi ulici z imenom Gaza. Pa nad ameriškim napadom na Irak leta 2003 in ruskim uničenjem Alepa (2016). Le ideološke naočnike je treba sneti.